Svojci največkrat poiščejo pomoč pri stanjih in motnjah, ki povzročijo, da se zbojijo za življenje bližnjega ali pa so sami soočeni z grožnjami in/ali napadi.
- polovica ljudi z bipolarno motnjo se ne zaveda svoje bolezni, ampak so prepričani, da so zgolj »visokoenergetska oseba«,
- v manični fazi se lahko počutijo dobro, zato do svojega stanja niso kritični, čeprav je njihovo vedenje tvegano (npr. neprimerna vožnja, finančna tveganja …),
- agresivne izbruhe pripisujejo zunanjim provokacijam,
- v depresivni fazi so vzroki podobni kot pri depresiji.
V akutni manični fazi marsikdo ni pripravljen ali sposoben uvida in racionalnega pogovora o svoji motnji. Za to sta primernejši depresivna faza in faza remisije.
Prvi korak je vedno aktivno poslušanje, pri katerem izrazite razumevanje ter potrdite sprejemanje človekovih čustev in občutkov. V primernem trenutku lahko izrazite svoj pogled, vendar zgolj kot mnenje. Nato osebo vprašajte, kaj želi in hoče. Nikogar ne morete prisiliti, naj naredi nekaj, če tega ne želi tudi sam. Lahko pa ugotovite, kaj hoče, in poiščete načine, kako ga podpreti pri doseganju njegovih ciljev na način, o katerem se lahko dogovorita skupaj.
Nikar ne svetujte, če vas človek ni vprašal za nasvet! Namesto tega izrazite razumevanje ali celo strinjanje. Če človeku ponudite prostor, da se počuti slišan, njegova obramba pade in je odprtejši za pogovor.
Dokler se je vaša bližnja oseba še sposobna racionalno pogovarjati o zdravljenju, se pomenita o koristih, ki bi jih lahko prineslo, ter o tem, kako bi ji lahko pomagalo pri doseganju sprememb ter pri postavljanju in uresničevanju življenjskih ciljev.
Pogovorita se tudi o tem, kako jo nezdravljena bipolarna motnja ovira pri oblikovanju konstruktivnih medosebnih odnosov in poklicne kariere.
Skupaj raziščita možnosti ter pripravita načrt zdravljenja in potrebne korake. Lahko je koristno, če imate načrt že vnaprej pripravljen, pa tudi to, da osebi predstavite več možnosti zdravljenja, saj ji s tem omogočite izbiro in samostojno odločanje. Če katero od oblik zdravljenja zavrača, jo vprašajte, kaj želi storiti namesto tega. V akutni manični fazi (včasih tudi v depresivni) je navadno potrebna hospitalizacija, ki ji sledita ambulantno zdravljenje in psihoterapija.
Pogovorita se o strahovih in stvarnih pomislekih v zvezi z neželenimi učinki zdravil (povečanje telesne teže, slabost …) ter o možnostih za njihovo obvladovanje.
Ker je oseba z bipolarno motnjo nepredvidljiva, lahko pa tudi zelo težavna, poskrbite zase; poiščite si podporo ali pomoč ter se ustrezno informirajte o tej motnji.
Če imate druge ljudi, s katerimi se lahko pogovorite, vam utegnejo pomagati prepoznati, kdaj in kako delovati, kdaj pa je treba stvarem pustiti, da gredo svojo pot, kar je včasih težko ali celo boleče.
- pri grožnji s samomorom ali poskusu samomora v depresivni fazi.
- pri tveganem vedenju, ki ogroža življenje, zdravje ali povzroča hujšo škodo (npr. finančno),
- pri agresivnem izbruhu, ki ogroža življenje ali zdravje drugih ljudi.
- apatija, brezup,
- zavračanje zdravljenja kot odraz nezavedne zamere,
- nezaveden strah pred izgubo (»če sem nemočen, me ne bodo zapustili«),
- strah pred negativnim mnenjem bližnjih,
- sram zaradi bolezni ali nemoči,
- strah pred stigmatizacijo.
Človek v globoki depresiji izgubi upanje, motivacijo in energijo za nadaljnje prizadevanje. Ker ne zmore verjeti, da se lahko kar koli spremeni, ne vidi izhoda, zato zunanjo pomoč doživlja kot dodaten brezploden trud, ne pa kot stvarno možnost.
Depresivni ljudje utegnejo zavračati pomoč tudi zato, ker menijo, da bi si morali pomagati sami; če tega ne zmorejo, se počutijo brezvredni. Da bi rešili svoje težave, se namesto tega umaknejo ali začnejo prepir.
Če zagotovite dosledno podporo, bo človek v težavah sčasoma uvidel, da ste odločni, in bo morda sprejel vašo pomoč. Obzirno spregovorite o svojih občutkih, o tem, da vas skrbi, ker zavrača pomoč. Prisluhnite občutkom, o katerih govori, in jih sprejmite, poskušajte jih razumeti.
Pogovorita se o možnih posledicah nezdravljene depresije. Usmerite se na zanj moteče vedenjske znake, ne na bolezen. Pomenita se o načinih, kako izboljšati počutje, denimo o tem, kako bi lahko omilil razdražljivost, prišel do več kakovostnega spanca …
Skupaj določita cilje, postopne korake za njihovo dosego in rok, v katerem naj bi prišlo do izboljšanja. Dogovorita se, da si bo v primeru neuspešnih prizadevanj po tem roku poiskal strokovno pomoč, pa tudi o dostopnih možnostih zanjo.
Prvi korak je odkrit ter iskren pogovor o znakih in spremembah, ki ste jih opazili in ki kažejo na možno depresijo. Četudi vam je doživljanje vašega najstnika tuje, se poskusite vživeti v njegovo bolečino.
Najstniki se pogosto bojijo, da jih ožji družinski člani in tudi drugi ljudje ne bodo razumeli; svojih občutkov in stanja se sramujejo. Odkrito komuniciranje o depresiji je eden od načinov, kako premagati ta strah pred stigmatizacijo. Najstniku zagotovite, da je depresija pogosto zdravstveno stanje, in ga spodbujajte, naj si poišče strokovno pomoč. K pogovoru s strokovnjakom ga poskusite motivirati tudi ob pomoči obljube manjše nagrade, nečesa, kar si želi.
Obljubite mu, da boste stali ob njem, in mu zagotovite, da je za iskanje pomoči potreben pogum. Sporočite mu, da sta v tem skupaj – da boste storili vse, kar je treba, da mu boste pomagali. Zavedati se mora, da ga boste podpirali, dokler vas bo potreboval. Ponudite mu pomoč pri oblikovanju seznama vprašanj, ki bi jih moral zastaviti strokovnjaku, pa tudi seznama njegovih specifičnih simptomov in okoliščin.
Za vse korake, s katerimi se bo spoprijel z depresijo, ga nagradite.
Pri grožnji ali poskusu samomora.
- sram, ker človek ni sam našel izhoda iz stiske,
- strah pred stigmatizacijo,
- strah in/ali sram pred hospitalizacijo in farmakoterapijo,
- izguba zasebnosti,
- strah pred spoprijemanjem s čustvi, ki so povzročila stisko,
- samomorilni proces je napredoval do faze, v kateri ne vidi možnosti, da bi se stanje sploh kdaj izboljšalo.
Samomorilne težnje so odgovor na skrajno psihično bolečino. Za samomorilnega posameznika je značilna tako imenovana miselna konstrikcija oziroma tunelski vid, zaradi katerega imajo izrazito zožen pogled na svet in nadvse okrnjene zmožnosti za reševanje težav. To spremlja želja po pobegu pred nevzdržno bolečino. Če poenostavimo: človek ne vidi možnosti rešitve iz položaja, v katerem se je znašel, čuti hudo psihično bolečino, ki ji želi ubežati, vendar zaradi miselne konstrikcije vidi zgolj dve možnosti – trpeti ali umreti.
Prav zaradi teh značilnosti so ti posamezniki težko dostopni za pomoč, celo če gre za pomoč strokovno usposobljenih posameznikov, še posebno pa, če gre za pomoč bližnjih. V takem primeru je najprej nujno stabilizirati samomorilne težnje, za kar sta pogosto potrebni uporaba farmakoterapije in namestitev v varno okolje, kar nemalokrat pomeni umik iz domačega okolja v terapevtsko okolje, torej v bolnišnično obravnavo.
Sleherno samomorilno grožnjo ali sum na samomorilno ogroženost je treba vzeti resno, saj gre za klic na pomoč in izražanje potrebe, da bi človeka nekdo slišal. Četudi sumite, da gre za izsiljevanje, je bolje, da se odzovete in poiščete pomoč strokovnjaka, ki o tem zna presoditi, kot da se ne odzovete in pride do neželenega izida.
Seveda lahko osebo naprej poskusite usmeriti, naj si poišče pomoč, in ji pri tem stojite ob strani. Upoštevajte njeno bolečino, vendar tako, da svoje frustracije, nemoč, jezo in druga čustva za ta čas postavite na stran. Poskušajte slišati njeno stisko in je ne puščajte same, dokler ne dobi ustrezne strokovne pomoči. Poudarjajte, da je akutna samomorilna stiska prehodna in da ob ustrezni pomoči mine.
Absolutno pa odsvetujemo, da prevzamete odgovornost za posameznika v akutni samomorilni stiski, saj mu ne morete zagotoviti ne ustrezne pomoči ne nadzora.
Če pri bližnjem zaznate katero od naslednjih značilnosti:
- izražanje občutkov, da je njegov položaj brezupen,
- da je njegovo življenje brez smisla,
- da za njegove trenutne probleme ni rešitve,
- da bi bilo bolje izginiti ali umreti.
Enako velja, če se posameznik na različne načine pripravlja na poskus samomora:
- zbiranje zdravil,
- nakup pesticidov, vrvi ali orožja,
- pisanje poslovilnih pisem,
- umikanje v načrtno osamo,
- prekinjanje odnosov z družino in drugimi bližnjimi,
- sorodna vedenja, ki utegnejo namigovati na priprave na samomor.
V takih primerih je nujno poiskati strokovno pomoč. Obrnete se lahko na nujno psihiatrično pomoč v svojem kraju. V Ljubljani so to Enota za krizne intervencije ((01) 587 49 22), nujna medicinska pomoč (112) in policija (113).
- hude notranje stiske, ki jih prekrije lakota oziroma tesnoba zaradi uživanja hrane,
- idealizacija motnje,
- racionalizacija motnje (želja po vitkosti),
- dismorfija,
- zavračanje kot obramba pred vdiranjem,
- (ne)zavedno nezaupanje,
- sram.
Uživanje hrane je povezano z občutki tesnobe, bodisi že vnaprej (anoreksija) bodisi naknadno (bulimija, kompulzivno prenajedanje). Oseba, ki se spopada z motnjo hranjenja, skuša prek hrane nadzirati svoje občutke in življenje nasploh. Ker so njene meje krhke in toge, vsako prepričevanje ali pritisk, tudi z namenom pomoči, doživi kot vdiranje, kar stisko le še poveča. Pogosto je spregledana pridružena motnja dismorfija, zaradi katere se oseba s to težavo v resnici vidi kot predebela, zaradi česar se boji, da se bo zredila.
Motnje hranjenja vzbujajo občutek varnosti (sam sebe varujem pred »strupenimi« vsebinami«), služi pa tudi kot varno odlagališče stiske (lakota preglasi vse druge občutke).
Pri motnjah hranjenja se v ozadju neredko skriva strah pred odraslostjo, saj nizek ITM pomeni tudi manj sekundarnih spolnih znakov oziroma njihovo odsotnost, lahko pa pripeljejo tudi do amenoreje (izguba menstruacije).
Če otrok/mladostnik zavrne zdravljenje, je verjeten razlog za to strah, da bo izgubil svojo motnjo. Tako se pogosto dogaja, da prosi, se pregovarja ali pogaja. Lahko celo sedi za mizo in začne jesti hrano, ki se ji je dotlej izogibal – samo da bi dokazal, da je on tisti, ki nadzira motnjo.
Zavedati se morate, da je strokovna pomoč nujna, saj imajo motnje hranjenja eno od najvišjih stopenj smrtnosti med vsemi duševnimi motnjami. Zaradi tovrstne motnje je ogroženo telesno zdravje, zelo verjetno pa tudi življenje vašega mladostnika.
Simptomu odvzamemo moč s tem, da se prenehamo ukvarjati s hrano. Ne poskušajte spreminjati prehranjevalnih navad osebe, ne silite je k jedi. Hrana je zgolj oblika izražanja čustvenih težav, ne njihov vzrok. S tem sicer tvegate, da se bo stanje morda začasno slabšalo, vendar poslabšanje in težave, ki jih prinaša, lahko pomagajo sprejeti odločitev za zdravljenje in s tem pripeljati do izboljšanja. Nikakor pa ne komentirajte videza osebe in ji tudi ne dajajte pohval!
Namesto nadzora gradite odnos: s svojim mladostnikom se začnite pogovarjati in graditi skupne dejavnosti. Pokažite sočutje in skrb ter ga poslušajte, vendar brez obsojanja. Usmerite se na otroka, na njegove občutke, stiske, doživljanje, ne na vedenje, ki je posledica motnje!
Bližnjega spodbujajte, naj poišče strokovno pomoč. Žal v veliki večini primerov zgolj volja ni dovolj – nujna sta strokovno vodenje in zdravljenje. Vztrajajte pri zdravljenju, četudi vam mladostnik dokazuje, da ve, kaj počne, in morda celo grozi, da sploh ne bo jedel, če boste vztrajali pri strokovni pomoči. Toda zavedati se morate, da ga nadzira motnja hranjenja, ki ne bo izginila brez boja. Nujno je, da spoštujete mladostnikovo samostojnost, toda v tem primeru se ne borite z njim, temveč z motnjo. Zavedajte se, da je nujno začeti/nadaljevati zdravljenje – ne glede na intenzivnost mladostnikovega odpora –, zato upoštevajte to, kar vam svetujejo zdravniki in terapevti.
Poiščite in podprite mladostnikovo motivacijo, saj jo lahko uporabite kot vzvod. Poskusite ugotoviti, kaj si želi (npr. izposoja avtomobila …), obljubo o izpolnitvi želje pa uporabite kot spodbudo, da se bo odločil za strokovno pomoč in sodeloval pri zdravljenju.
Poleg spodbude uporabite tudi pritisk negativnih posledic, vendar ga je treba vedno povezati s skrbjo zaradi ogroženosti, ki jo prinaša motnja. Tako mladostniku ne dovolite želene športne dejavnosti, dokler se ne začne zdraviti, saj bi mu utegnila v kombinaciji z motnjo hranjenja (stresne frakture, odpoved notranjih organov …) ogroziti zdravje. Če je že polnoleten in morda tudi delno samostojen, ga lahko postavite pred izbiro: ali zdravljenje ali pa ne more več računati z vašo finančno ali kako drugo podporo. Čeprav je to težko, se je treba zavedati, da ga motnja življenjsko ogroža.
Vloga staršev pri zdravljenju te motnje je pomembna, vendar je lahko konstruktivna le v primeru, da so pripravljeni preveriti tudi svoje vrednote ter stališča do hrane, videza, telesne teže in duševnega zdravja. Zato se lahko proti tovrstni motnji borimo tako, da preučimo, kako komuniciramo, kako se potrjujemo, kako izražamo čustva in kako skrbimo zase, saj smo starši zgled svojemu mladostniku. Morda je zdaj pravi čas, da se lotite lastne terapije, da si prizadevate za učinkovitejše spoprijemanje s težavami in izgradnjo identitete. Otrok vas namreč potrebuje, saj začenja boj za svoje življenje.
V pomoč utegne biti tudi družinska terapija, pri kateri vam terapevt pomaga prepoznati vzorce odnosov v družini, ki morda podpirajo nekatere dinamike motenj hranjenja.
Za osebo z motnjo hranjenja je lahko močna spodbuda pozitivno pričakovanje, da se lahko zdravi z zdravili in tudi okreva. Oseba s to motnjo namreč pogosto izgubi upanje, da je okrevanje sploh možno. Podpora prijateljev in družine, ki verjamejo v možnost zdravljenja, je lahko zelo močno sporočilo.
Hospitalizacija je nujna pri manj kot 70 odstotkih idealne telesne teže (ITM < 15), saj v tem primeru lahko pride do odpovedovanja notranjih organov, ki lahko povzročijo trajne okvare organizma. Ker je takrat ogroženo življenje, mladostnika hospitalizirajo na internističnem oddelku (uporaba infuzija ali sonde).
- ne zmorejo prepoznati ali si priznati motnje,
- velika notranja ranljivost,
- izkrivljene predstave (črno-bel pogled),
- zamenjevanje predstav in resničnosti,
- za svoje slabo počutje in izbruhe krivijo druge,
- z zavračanjem branijo svoje šibke in toge meje,
- strah pred stigmatizacijo.
Človek z osebnostno motnjo pogosto kot vir svojih težav doživlja druge, ne vidi pa svojih ranljivosti in obrambnega/napadalnega vedenja. Posledično pogosto diagnosticira in usmerja v zdravljenje – druge. Šele hujša simptomatika je lahko motiv za iskanje pomoči.
Ne glede na to, kakšni so razlogi, pa vedno trpijo bližnji, saj se človek vede samouničevalno, vedno znova jih prizadene, manipulira s svojimi izpadi in nestanovitnostjo ter zavrača nujne korake k spremembam. Takšno vedenje jim povzroča številne stiske in bolečine; vedno znova se počutijo poraženi in obupani ter ne vidijo izhoda.
V takem položaju želijo družinski člani poiskati način, kako osebo z motnjo prepričati, naj si poišče pomoč – tako zaradi nje same kot zaradi sebe. Toda dejstvo je, da pri polnoletni osebi, naj okolici povzroča še tako veliko škodo, nihče ne more doseči zdravljenja mimo njene volje – razen če neposredno fizično ogrozi sebe ali nekoga drugega. Odrasla oseba ima pravico do zavrnitve zdravljenja. Toda to nikakor ne pomeni, da tega nimate pravice odločno zahtevati. Vsekakor je treba osebo vztrajno spodbujati, naj si poišče strokovno pomoč.
V odnosu z osebo z mejno osebnostno motnjo se bližnji pogosto počutijo nemočni, da bi kar koli spremenili, vendar to ne drži, saj lahko v odnosu z osebo, ki se spopada z osebnostno motnjo, postavijo jasne ter odločne meje in zahteve, nato pa pri njih tudi vztrajajo. To je navadno težko in zahtevno, kajti osebe s to motnjo pogosto ne prepoznajo in priznajo, da imajo težave; meje nenehno poskušajo premakniti ali porušiti. V postavljanje meja naj bo vključena vsa družina, meje pa morajo biti jasne, konsistentne in enotne.
Ena od ključnih in nujnih meja je to, da ne boste dopuščali nikakršnega telesnega ali besednega nasilja do sebe in drugih družinskih članov. Zato jasno povejte, kakšnega vedenja ne boste prenašali – in kakšni bodo vaši koraki, če oseba tega ne bo upoštevala.
Toda zapomnite si: vedenje druge osebe ni in ne more biti pod vašim nadzorom, naj si za to še tako prizadevate. Četudi imate bližnjega z mejno osebnostno motnjo še tako radi, morate na prvo mesto postaviti svojo varnost in skrb zase. Če oseba še naprej prestopa meje ali pa se počutite ogroženi, boste morda morali poiskati drugačen dogovor o sobivanju – ali pa sobivanje celo prekiniti. Če ne živita skupaj, preprosto postavite in tudi ohranjajte distanco. Če vas bližnja oseba poskuša ogroziti, pokličite policijo. Če dopuščate, da se njeno škodljivo ali zlorabljajoče vedenje nadaljuje, to prinaša veliko več škode kot koristi – ne samo za vas, temveč tudi za osebo z mejno osebnostno motnjo.
Poleg jasnih in odločnih meja pa lahko bližnjega s to motnjo tudi nenehno podpirate: s poslušanjem, z razumevanjem in s pomočjo pri iskanju pomoči. Sporočite mu, da vam je veliko do tega, da se uspešno zdravi.
Pomembno je, da prisluhnete, sprejmete in potrdite kot resnične njegove izkušnje in stisko. Bodite odprti, dostopni in ne obsojajte. Kadar doživljanja ali občutkov ne morete razumeti, poskusite od osebe izvedeti več: sporočite ji, da resnično želite razumeti, kaj čuti in zakaj.
Podprite upanje v okrevanje, sprejmite, da se oseba bori, in imejte stvarna pričakovanja. Tovrstno zdravljenje je namreč zelo zahtevno: za spremembe je potrebno dolgoletno zdravljenje, ki ga prekinjajo številni zastoji in občasno nazadovanje. Za osebe z mejno osebnostno motnjo je dokaj značilno, da težko vztrajajo pri dolgotrajnem zdravljenju; pogosto hodijo od terapevta do terapevta. Če je le v vaši moči, se z njo pogovorite in jo podprite, da bo vztrajala pri enem terapevtu, kajti menjavanje terapevtov težave le še okrepi.
Jasno se dogovorita za obliko in način vaše pomoči, pa tudi za meje vaše podpore. Pri tem ne dopuščajte zlorabljanja svoje pomoči. Kadar je oseba z mejno osebnostno motnjo čustveno vznemirjena ali razdražljiva, poskusite ohraniti mir.
Skrb za osebo z mejno osebnostno motnjo je zahtevna in izčrpava. Lažje vam bo, če tudi zase poiščete strokovno pomoč ali pa se pridružite skupini za podporo svojcem/skupini za samopomoč. Tako boste bolje informirani, bolje boste razumeli, kako deluje človek z mejno osebnostno motnjo. Lažje boste postavljali in ohranjali zdrave meje, pa tudi podpirali bližnjega s to motnjo in mu pomagali.
- Ne prevzemajte nadzora nad življenjem osebe s to motnjo! Podpirajte njeno odločanje in izbire. Izogibajte se prepirom, povezanim z odločanjem.
- Izogibajte se potrebi, da bi jo poskušali rešiti iz posamezne situacije! Oseba se mora spoprijeti s posledicami svojega ravnanja in jih samostojno reševati.
- Izogibajte se vpletanju v njene konflikte z drugimi! Sama se mora naučiti, kako prenesti in reševati konfliktne situacije.
- Ne poskušajte biti terapevt! Namesto tega ji pomagajte poiskati ustrezno zdravljenje in jo podpirajte pri vztrajanju pri njem.
- Ne branite se pred obtožbami in kritikami! Kadar je taka oseba vznemirjena, pogosto postane napadalna, v takem stanju pa ni mogoče ničesar razčiščevati. Poskusite si pomagati s tem, da ves čas razlikujete med osebo in njeno boleznijo.
Zdravljenje brez soglasja je mogoče, če je ogroženo človekovo življenje ali če zaradi trenutnega stanja ni sposoben presoje.
Ta stanja so:
- če se oseba namerno poškoduje,
- če je zelo agresivna,
- če izraža misli o samomoru ali umoru nekoga drugega,
- če je dezorientirana (ne ve, kdo je, kje je ali kateri dan je),
- če ima blodnje (čudna prepričanja) ali halucinacije (sliši/vidi stvari, ki niso resnične),
- če je zmedena, če govori ali počne nesmiselne stvari,
- če je močno prizadeta zaradi uporabe drog in/ali alkohola in deluje nenormalno.
V tem primeru se obrnite na nujno psihiatrično pomoč. Če upravičeno mislite, da se oseba vede samouničevalno ali da je samomorilno ogrožena, je ne puščajte same. Pokličite njenega zdravnika, psihiatra, nujno medicinsko pomoč ali policijo (113).
- pretrgan stik z realnostjo (halucinacije ali blodnje),
- paranoidnost,
- samomorilna ogroženost.
Zaradi izgube stika z resničnostjo človek ne prepoznava svoje duševne težave ali pa so blodnje tako strašljive, da pomoč doživlja kot grožnjo.
Najboljši način za komunikacijo z osebo s psihozo je podpora brez obsojanja.
Z osebo, ki je se bori s psihozo, je težko komunicirati, saj jo je težko razumeti ali ji slediti, ker utegne:
- govoriti zelo hitro ali zelo počasi,
- zelo hitro spreminjati teme,
- imeti težave s koncentracijo in spominom,
- imeti nenavadna prepričanja,
- videti, slišati ali zaznavati stvari, ki jih drugi ne zaznavajo,
- je letargična ali počasna,
- uporabljati besede ali besedne zveze, ki jih morda ne razumete.
Pri komuniciranju z osebo s psihozo govorite razločno, z mirnim glasom, ki naj ne bo preteč. Uporabljajte kratke stavke. Poskušajte biti empatični do tega, kako se oseba počuti v zvezi s svojimi prepričanji, doživljanjem in izkušnjami, naj so vam še tako tuja. Prisluhnite temu, kako razlaga in razume svoje doživljanje. Ne obsojajte in presojajte.
Potrdite in sprejmite njeno doživljanje frustracije ali stiske, pa tudi njene pozitivne izkušnje. O tem se ne prepirajte in ne razpravljajte. Če noče govoriti z vami, to sprejmite, vendar bodite na voljo za primer, da si premisli. Do osebe bodite spoštljivi in imejte v mislih, da se tega, kar doživlja, morda zelo boji.
Če je stik z resničnostjo pretrgan in oseba ni zmožna presoje, o tem obvestite njenega zdravnika ali psihiatra. V primeru neposrednega ogrožanja življenja nujno pokličite njenega zdravnika, psihiatra, nujno medicinsko pomoč ali policijo (113).