Oblike psihoterapije (modalitete)

V psihoterapevtsko skupino prenašamo svoje vzorce komunikacije, vedenja in občutenja, zato imamo priložnost slišati, kako nas doživljajo drugi. Včasih je ta podoba drugačna od tiste, ki jo imamo o sebi; to nas lahko obogati in vodi k osebnostni rasti. Pomaga nam tudi doseči, da se sprejmemo take, kot smo – ali pa spremenimo vzorce, ki so za nas škodljivi.
Skupinska analiza je primerna oblika terapije za večino ljudi.

Skupino sestavlja od pet do deset članov in terapevt. Tudi tu velja spoznanje, da vsak posameznik napreduje v skladu s svojimi zmožnostmi, vendar obenem koristi vsej skupini. Tudi pri skupinski analizi je ključno ozračje zaupnosti in zaupljivosti. V nasprotju z individualno terapijo, pri kateri je posameznik v odnosu samo s terapevtom, je v skupini v odnosu z drugimi člani, zato dobiva po več odzivov hkrati.

Posameznik prejema povratne informacije, ki mu pomagajo spoznavati ter spreminjati sebe in svoje odnose z drugimi (trenutne in minule). Poleg tega mu skupina v težkih življenjskih situacijah ponuja podporo. Lahko bi dejali, da skupina za člane sčasoma postane »nadomestna družina« – skupaj z vsemi raznolikimi izkušnjami, ki jih ponujata konstruktivna bližina in povezanost.

Skupinska psihoterapija je učinkovita oblika psihološke pomoči. Primerna je za zelo širok krog ljudi ter pri večini življenjskih kriz, čustvenih težav in duševnih motenj. Zlasti priporočljiva je za osebe, ki doživljajo težave v medosebnih odnosih in ki težko govorijo o sebi.

Pogoji za vstop v skupino so prostovoljna odločitev, motiviranost za vključitev in sposobnost dolgotrajnejšega rednega udeleževanja srečanj.

Trajanje: 90 minut.
Frekvenca: enkrat na teden.

Kombinirana psihoterapija je posebna oblika terapije, pri kateri se klient pri istem terapevtu vzporedno udeležuje individualnih in skupinskih obravnav. Največkrat poteka tako, da klient najprej določeno obdobje prihaja na individualne seanse, čez čas pa se pridruži še skupini. Po zaključku individualne obravnave klient navadno določen čas (leto dni ali več) prihaja samo na skupinsko terapijo; v skupini terapijo tudi zaključi. Možno je tudi nasprotno, da terapevt (na osnovi indikacij za tovrstno obravnavo) članu skupine predlaga še individualno obravnavo.

Zaradi načina povezovanja vsebin iz obeh oblik obravnave je potreben poseben, dodaten terapevtski dogovor, ki ga terapevt in klient skleneta ob prehodu v kombinirano obliko terapije. Gre za intenzivnejši in posledično zahtevnejši način dela.

Hitrost napredka je odvisna od zahtevnosti sprememb in od klientovih zmožnosti za spremembo.

Kombinirana psihoterapija je primerna za kliente s težavami v medosebnih odnosih (bodisi v odnosu ena na ena bodisi v odnosih s skupino ljudi, denimo v službeni ekipi), za tiste s socialno in separacijsko anksioznostjo, zlasti pa za vse, ki se srečujejo s težavami, ki jih prinaša mejna struktura osebnosti, saj je kombinirana terapija naravno okolje za pospeševanje osebne rasti.

Kombinirano psihoterapijo predlaga terapevt na osnovi indikacij. Pogoj za vstop v kombinirano terapijo so motiviranost za dolgotrajno ukvarjanje s sabo, prostovoljna odločitev, motiviranost za vključitev v skupino in sposobnost dolgotrajnejšega rednega udeleževanja srečanj.

Trajanje: 45 minut (individualna terapija), 90 minut (skupinska terapija).
Frekvenca: v obeh primerih enkrat na teden.

Partnerska terapija poteka podobno kot individualna psihoterapija, vendar namenja poudarek odnosu med partnerjema.

Terapevtski cilji in metode so usmerjeni na celoten sistem, zato se v tovrstno obravnavo vključita oba partnerja. Partnerja skušata spregovoriti o težavah, ki jih doživljata drug z drugim. V terapevtskem procesu sčasoma razvijeta nove oblike sporazumevanja, reševanja problemov in medsebojne podpore. 

Za reševanje težav v odnosu je nujno, da se terapevtskih srečanj udeležujeta oba partnerja, saj le tako drug drugemu ponudita možnost za boljše razumevanje dinamike in napetosti, do katerih prihaja v odnosu.

V partnersko psihoterapijo so vključeni partnerja in terapevt. 

Partnerska terapija z uporabo različnih tehnik omogoči, da partnerja zgradita kakovostnejši odnos, ki temelji na dialogu, poslušanju, razumevanju in spoznavanju partnerja ter na sprejemanju njegovih dobrih in tudi slabih lastnosti.

Pogovor s terapevtom v varnem okolju lahko ponudi drugačen, nov pogled – tako na problem kot tudi na partnerja.

Pogoja za začetek partnerske terapije sta motiviranost in pripravljenost obeh partnerjev za reševanje težav in konfliktov v njunem odnosu.

Trajanje: 90 minut.
Frekvenca: po dogovoru, navadno enkrat na teden ali dvakrat na mesec. 

Družina je živ sistem z mrežo medsebojnih odnosov. Družinska psihoterapija družinskim članom omogoči življenje v manj konfliktnih in manj motečih družinskih oziroma partnerskih okoliščinah.

Sistemska družinska psihoterapija temelji na predpostavki, da posameznik ne živi izolirano, zato ga bolje razumemo, če raziščemo njegove odnose z drugimi in z okoljem, v katerem živi. Namenjena je družinam vseh oblik (dvostarševska, enostarševska, razširjena, reorganizirana ...), v katerih družinski člani doživljajo stisko zaradi vedenja, razmišljanja ali čustvovanja enega ali več članov. Na terapijo povabimo vse družinske člane z izjemo majhnih otrok.

V družinsko terapijo so vključeni terapevt in vsi prizadeti družinski člani. 

Tako kot posameznik se tudi družina razvija in prehaja iz enega življenjskega obdobja v drugo. V prehodnih obdobjih je družina ranljiva in pogosto v stresu, ki prizadene enega ali več družinskih članov. Prav v teh kriznih prehodnih obdobjih družina pogosto potrebuje pomoč.

Pogoja za vstop v družinsko terapijo sta motiviranost in pripravljenost vseh članov za reševanje težav v odnosih.

Trajanje: 90 minut.
Frekvenca: po dogovoru, navadno enkrat na teden ali dvakrat na mesec.