Kratko o izgorelosti

  

Miti in resnice o izgorelosti

Občutek kronične utrujenosti je lahko simptom različnih težav, ne le izgorelosti. Nastopi namreč pri številnih telesnih boleznih in pri depresiji, lahko je tudi znak delovne izčrpanosti. Izgorelost se od delovne izčrpanosti razlikuje po tem, da pri izgorelosti poleg utrujenosti nastopi še vrsta psihopatoloških znakov (tesnobnost, panični napadi, depresivnost, čustveno nihanje …).

Z boljšo organizacijo dela lahko preprečimo delovno izčrpanost, izgorelost pa le deloma. Izgorelost lahko zanesljivo in trajno preprečimo ter zdravimo le s strokovno pomočjo.

Stres navadno sproži izgorevanje, vzrok zanj pa so nekatere tvegane osebnostne značilnosti. Pretirano delo (deloholizem) in vsako drugo pretirano angažiranje (v družini, partnerstvu …) je pravzaprav že simptom izgorevanja. Preveč dela pri ljudeh, ki nimajo teh tveganih lastnosti, navadno pripelje do delovne izčrpanosti (utrujenost brez psihopatoloških ali telesnih znakov) in ne do izgorelosti.

Nihče ni varen pred delovno izčrpanostjo, izgorevajo pa predvsem tisti, ki imajo več tveganih lastnosti, kot so deloholizem, perfekcionizem, čustvena ranljivost in občutljivost na kritiko. Bolj ogrožene so osebe, ki težko rečejo ne, ki skušajo vsem ustreči in se na vso moč trudijo, da bi bili drugi z njimi zadovoljni in jih hvalili. 

Spremembe na delovnem mestu lahko v celoti preprečijo delovno izčrpanost in zmanjšajo tveganje za nastanek izgorelosti, ne morejo pa je v celoti preprečiti, saj je utegne biti vir stresa tudi zasebno življenje. Raziskave kažejo, da izgorevajo tudi nezaposleni.

Žal spremembe življenjskega sloga pogosto niso trajne, če ne spremenimo lastnosti, ki nas ženejo v pretirano delovanje. Če se želimo trajno obvarovati pred izgorelostjo, je treba ob strokovni pomoči spremeniti tvegane osebnostne značilnosti.

Počitek odpravi delovno izčrpanost, pri izgorelosti pa le začasno umiri trenutne simptome. Že naslednji krog izčrpavanja namreč znova sproži simptome.

Vzrok za izgorelost so tvegane osebnostne značilnosti. K sreči jih je mogoče ob pomoči dolgotrajnega psihoterapevtskega procesa (denimo z razvojno analitično psihoterapijo) trajno spremeniti. Zdravila in kratkotrajne terapije sicer ublažijo simptome, ki pa se lahko povrnejo že ob prvih novih obremenitvah. Trajne spremembe je mogoče doseči le z odpravo vzroka.

Kaj je izgorelost?

Delovna izčrpanost je normalno stanje po intenzivnem delu, medtem ko je izgorelost duševna motnja, ki je posledica nezmožnosti, da bi svojemu pretiranemu delovnemu angažiranju oziroma deloholizmu (prisilna delavnost) postavili zdrave meje.

Izgorelost je bolezensko stanje, ki izhaja iz dogajanja v človeku – iz njegovih notranjih prisil. Podobno kot pri drugih duševnih motnjah zunanje obremenitve oziroma stresorji izgorelost zgolj sprožijo. 

Izgorevanje poteka v treh stopnjah, ki se razlikujejo po vrsti in intenzivnosti simptomov.

Med prvo stopnjo izgorevanja (IZČRPANOST) se kandidat za izgorelost sicer počuti izčrpan, vendar v nasprotju s človekom brez notranjih prisil ta občutek potlači. Ker zaradi vse večje utrujenosti njegova učinkovitost usiha, jo poskuša nadomestiti s pretiranim delom. Deloholizem se izmenjuje z duševno in telesno preutrujenostjo ter s čedalje večjo zaskrbljenostjo in tesnobnostjo, ki se utegnejo kazati tudi v obliki težav s koncentracijo, motenj spanja …

Pri drugi stopnji (UJETOST) narašča tesnobnost, neredko pride celo do paničnih napadov. Ker prisilni deloholizem ne dovoli umika iz situacije, se človek počuti ujet. Manjša učinkovitost pomeni manj pohval – posledično je deloholik čedalje bolj razočaran tudi nad sabo. Počuti se razvrednoten, zaradi česar postaja depresiven, mučijo ga glavoboli, bolečine v želodcu … Ker se vrednoti in tudi definira predvsem na osnovi svojega dela, se ob izgubljanju delovnih sposobnosti počuti, kot da izgublja samega sebe. Da bi te občutke omilil, si vse bolj prizadeva za nove dosežke in pohvale.

Izčrpavanje naposled pripelje do tega, da človeka zmanjka energije, čemur sledi psihofizični zlom, ki mu pravimo izgorelost. Za tretjo stopnjo (SINDROM ADRENALNE IZGORELOSTI) je značilna skorajda popolna izguba psihofizične energije. Hudo razočaranje nad sabo in drugimi utegne sprožiti močno depresivno epizodo. Strah pred razvrednotenjem ter izgubo sebe ali naklonjenosti okolice dodatno stopnjuje tesnobnost in sproža hude panične napade. Zaradi teh simptomov pogosto sledi hospitalizacija v psihiatrični bolnišnici. Zlom lahko prinese tudi telesne bolezni, kot sta infarkt in možganska kap.

Več o sindromu adrenalne izgorelosti ...

Kaj doživlja človek, ki izgoreva?

Ljubezen kot nagrada za pridnost

»Spet nisi priden!«

»Takšne te pa ne maramo!«

»Razočarani smo nad tabo!«

»Zaradi tebe smo žalostni!«

»Glej, da nam ne boš v sramoto!«

»Kaj bi te hvalili, saj se tudi mi ves čas trudimo!«

»Vedno se lahko še bolj potrudiš, zagotovo je še nekdo, ki je boljši od tebe.«

To so stavki, ki jih otroci, poznejši kandidati za izgorelost, pogosto slišijo od svojih staršev. Zdi se, kot da je v takih družinah glavna vrednota olimpijski moto: višje, močneje, hitreje!  

Nič ni dovolj dobro, da bi lahko ti otroci trajno računali na starševsko ljubezen. Dobijo jo le takrat, ko izpolnijo pričakovanja staršev, in le za toliko časa, dokler jih s čimer koli ne razočarajo. Zatem izgine – vse do takrat, ko so po merilih staršev znova »pridni«. V resnici je starševska ljubezen samo nagrada za pridnost.

Občudovan in kritiziran otrok

Če je tak otrok povrhu edinec, starši – včasih še celotna širša družina – vanj vložijo vsa svoja pričakovanja in predstave o tem, kaj in kakšen naj bi postal, kaj naj bi dosegel … zato ga usmerjajo v nenehno prizadevanje. Nekaj šteje samo, če se dovolj potrudi. Napake seveda niso sprejete, saj porodijo razočaranje. Tak otrok je občudovan, dokler ne razočara (tedaj je deležen razvrednotenja), nikoli pa ni ljubljen zares, zaradi sebe.

Pogosta je tudi kombinacija prezahtevnega in povsem nekritičnega starša. Tako otrok ne dobiva niti stvarnih povratnih informacij niti stvarnih meja in zahtev. Še več, eden od staršev ga nerealno občuduje, drugi pa ga ob vsaki najmanjši napaki nerealno razvrednoti. Nekritičnega starša otrok vidi kot idealnega in se ga čustveno oklepa še daleč v odraslost, saj ta z njim sklene nekakšno zavezništvo proti drugemu roditelju. 

Odrinjen otrok

Neredko ima kandidat za izgorelost sorojenca, ki mu je ves čas na voljo popolnoma nekritična starševska ljubezen, zaradi česar se ves čas počuti kot nekakšna Pepelka. Zdi se, kot da je brezpogojne ljubezni dovolj le za enega, tistega, ki je najbliže starševskim predstavam o tem, kakšen naj bi bil njihov otrok.

Tega otrok, ki je morda zgolj nekoliko samosvoj, ne razume, ne ve, zakaj so starši do njega veliko bolj zahtevni in kritični. Vzrok za to pripiše temu, da je pač slabši, manj vreden (ljubezni). Zato si začne še posebno prizadevati, da bi starše zadovoljil in dobil njihovo pozornost – s pridnostjo, pozornostjo ali z dosežki. V resnici se nenehno trudi, da bi se izognil starševskemu zavračanju, v lastni družini pa se počuti kot čudak, tujec.

Taki ljudje pogosto rečejo: »Vem, da so bili starši ponosni name.« Vendar pa takoj za tem dodajo, da jim tega sicer niso povedali, ampak so svoj ponos izražali tako, da so se z njim hvalili pred drugimi.

Otrok ne prepozna, da so starši s tem v resnici hvalili le sebe; z njim so se hvalili podobno, kot bi se z novim avtomobilom.

 

Zamenjane vloge

Spet tretji so odraščali v družinah, v katerih je bil vsaj eden od staršev v položaju žrtve; prikrajšalo ga je bodisi življenje bodisi partner. Ti otroci skušajo z izjemnim trudom nadomestiti vse starševske prikrajšanosti – in še kaj za povrhu. Taki starši otroka pogosto naredijo za svojega čustvenega partnerja.

V osebe, ki se še posebno trudijo, se lahko oblikujejo tudi otroci staršev, ki so bili sami premalo osebnostno zreli, da bi odigrali starševsko vlogo. Ker so morali otroci od malega skrbeti zase in še za občutke (ali celo življenjske potrebe) staršev, postanejo do sebe prezahtevni, na drugi strani pa pretirano razumevajoči do tistih, ki so jih pravzaprav čustveno zlorabljali, namesto da bi skrbeli zanje.

V deloholike se lahko oblikujejo tudi otroci, ki so jih starši nenehno nadzirali in usmerjali. Pred tem so se branili s pridnostjo, s čimer so skušali doseči, da se starši ne bi nenehno vtikali vanje in določali, kaj smejo in česa ne. Tako so sebe izbrisali, namesto sebe (in odnosa) pa ponujali masko: pridnost in dosežke.

Občudovanje namesto ljubezni

Skupni imenovalec vseh kandidatov za izgorelost je, da so bili kot otroci vsakič, ko so starše zadovoljili, deležni pohval ali celo občudovanja, ljubezni zaradi samih sebe, takih kot so bili, pa niso prejemali. Zato se takih, kot so, nimajo radi niti v odraslosti, pač pa se vrednotijo zgolj na osnovi količine pohval. Pravimo, da je njihovo samovrednotenje odvisno od dosežkov. Vse kritične stavke, ki so jim sporočali, kako zelo so razočarali starše, so ponotranjili in preoblikovali v notranjega kritika, ki jih preganja vse življenje, starševska (pretirana) pričakovanja pa so preobrazili v notranje prisile. Zato so navznoter razpeti med dvema preganjalcema: tistim, ki jih sili, da se nenehno trudijo, in tistim, ki jim sporoča, da so ničvredni, če tega ne zmorejo več.

Zato pozneje v vse odnose, tako poklicne kot osebne, vstopajo tako, da skušajo prepoznati ter zadovoljiti čustvene in funkcionalne potrebe drugih ljudi, tistih, ki so zanje pomembni. Ker v otroštvu sploh niso izkusili, da bi jih imel nekdo rad ne glede na to, kaj naredijo za druge ali kaj dosežejo, so prepričani, da jih enako (kot sami sebe) vrednotijo tudi vsi drugi. In da jih bodo videli kot ničvredne in jih zapustili, če jih ne bodo zmogli zadovoljiti.

 

Obrambni deloholizem in perfekcionizem

Da bi to preprečili, razvijejo dve obliki obrambnega vedenja: deloholizem (ali kako drugo obliko pretiranega angažiranja) in perfekcionizem, oboje usmerjeno v to, da bodo drugi z njimi zadovoljni, da jih bodo morali občudovati. Ker je nezadovoljstvo staršev zanje pomenilo izgubo ljubezni, se mu skušajo tudi kot odrasli in v drugih odnosih izogniti s pretirano pridnostjo – z deloholizmom ali s kako drugo obliko nenehnega prizadevanja.

Tudi perfekcionizem ni nič drugega kot obupan (nezaveden) trud, da bi se izognili napakam, sramu in strahu, da bodo izgubili naklonjenost, tako kot so jo v resnici izgubili kot otroci.

Ko se pozneje v zasebnem ali poklicnem življenju znajdejo v okoliščinah, čustveno podobnih tistim v otroštvu, ko so se čutili zavrnjeni, razvrednoteni ali pretirano nadzirani (čeprav se tega povečini sploh ne zavedajo), se sprožijo te obrambe, ki sčasoma utegnejo pripeljati do izčrpavanja. 

Bojijo se vsake najmanjše kritike in napake, bojijo se vsake zavrnitve. Zato se trudijo onkraj vseh meja, prepričani, da je njihova odgovornost, da so drugi zadovoljni z njimi. Menijo tudi, da si morajo naklonjenost nenehno pridobivati, si jo vsakič znova prislužiti. Postavljajo si vedno nove zahteve, saj so prepričani, da to od njih pričakujejo drugi, nekateri pa menijo, da ne smejo razočarati sebe in svojih (previsokih) pričakovanj. Bojijo se, da bodo sprejeti in varni le, če bodo vredni občudovanja – ali če bodo taki njihovi dosežki. Nalagajo si vse večja bremena, vse več zahtev, saj jih noben dosežek ne pomiri; pravijo, da so lahko zadovoljni le kratek čas.

Toda ko je človek preutrujen in razočaran, ker za vse, kar naredi in za kar si prizadeva, ni deležen naklonjenosti, občudovanja (spoštovanja) in varnega odnosa, ki ga išče že vse življenje, se zamaje njegova samopodoba. Znajde se v hudem stresu, tesnoba prerašča v paniko, ta pa se lahko stopnjuje vse do paničnih napadov. Še vedno si prizadeva, kajti občutek, da česa ne bi zmogel, ga navdaja s paniko. Sčasoma začne obupavati, saj zaradi izčrpanosti zmore čedalje manj. Naposled zapade v depresivnost, se umakne od ljudi, razočaranje pa je čedalje večje in se utegne izražati v obliki jeznih izbruhov. Na koncu vse to pripelje do zloma, bolezni in apatije, ki neredko zahtevajo hospitalizacijo, lahko pa pripeljejo celo do samomora. 

Več o deloholizmu in perfekcionizmu ...

Kdaj se začne

Pretirano angažiranje, predvsem čustveno, se lahko začne že pri otrocih, ki se trudijo biti pridni za vsako ceno. Znaki izčrpavanja in tesnobe se utegnejo pokazati v šolskem obdobju, zlasti v puberteti. 

Simptomi

Prvi znak izgorevanja je deloholizem oziroma pretirano čustveno angažiranje, kakršno je nenehna pomoč drugim. To vodi v kronično izčrpanost, ta pa v tesnobnost, anksioznost. Če se deloholizem ali pretirano čustveno zavzemanje nadaljuje, nastopijo psihopatološki znaki: anksioznost, panični napadi, znaki, depresije, čustveni izbruhi, umik od ljudi … Najznačilnejše je nihanje samopodobe, saj preutrujeni ne moremo več dosegati ustreznih delovnih rezultatov. To spodkoplje samovrednotenje in sproži občutek ujetosti. Sledi razpad samovrednotenja, ki pripelje do končnega psihofizičnega zloma z intenzivnimi paničnimi napadi, s hudim čustvenim nihanjem ali z globoko depresivnostjo. Vse skupaj spremlja velika izguba energije. Posledica tovrstnega zloma je navadno hospitalizacija v psihiatrični ustanovi, lahko pa nastopijo tudi hujše telesne bolezni.

Vsaka stopnja izgorelosti ima značilne simptome.

Testirajte se:

IZGORELOST

Pridružene motnje

Izgorelost se najpogosteje pojavi skupaj s katero od anksioznih motenj ali z depresivnostjo. Pri ljudeh, ki izgorevajo, je možna tudi odvisnost od alkohola in drugih psihoaktivnih snovi. Tudi neprepoznana hipomaničnost pri bipolarni motnji lahko pripelje do samoizčrpavanja in zloma, ki se kaže kot globoka depresivnost.

Podobne motnje

Sorodni simptomi lahko nastopijo pri depresiji in pri sindromu kronične utrujenosti.

Izgorelost se od depresije v prvi vrsti razlikuje po tem, da je pred nastopom simptomov dalj časa opaziti pretirano angažiranje, denimo deloholizem. Razlika med depresijo in zadnjo stopnjo izgorelosti je tudi v ravni kortizola. V zgodnjih fazah izgorelosti je opaziti precej anksiozne simptomatike, pozneje pa so pogosti panični napadi. Razlika je v kompleksnosti celotne podobe bolezni; anksiozni in depresivni simptomi le del sindroma izgorelosti. 

Pri sindromu kronične utrujenosti so psihopatološki znaki redki, saj prevladuje občutek telesne izčrpanosti.

Opozoriti velja tudi na podobnost z izmenjevanjem pretirane dejavnosti v hipomanični fazi in izgube energije v depresivni fazi bipolarne motnje

Celo strokovnjaki neredko ne razlikujejo dobro med delovno izčrpanostjo in izgorevanjem; pri prvi gre za prehodno stanje brez opaznejših psihopatoloških znakov, ki izgine po počitku. 

Pogostnost

Z izgorevanjem se srečuje dobra četrtina ljudi, za izgorelostjo pa jih oboli od 8 do 10 odstotkov. Pri tem ni opaziti razlik med moškimi in ženskami. 

 Dejavniki tveganja

·        vzgoja s pogojevano Ijubeznijo,
·        samovrednotenje po dosežkih (storilnostno samovrednotenje), 
·        deloholizem,
·        perfekcionizem,
·        pretirana občutljivost na kritiko,
·        preobčutljivost na izgube, zapuščanje,
·        pretirana odgovornost,
·        pretirana introvertiranost. 

Najresnejši kandidati za izgorelost so deloholiki in vsi, ki se vrednotijo na osnovi svojih dosežkov (storilnostno samovrednotenje). Raziskave potrjujejo, da deloholiki ne zmorejo postaviti meja pretiranim obremenitvam, ker jim to branijo notranje prisile, ki so del storilnostnega samovrednotenja. Te prisile se kažejo kot strahovi – tesnobnost, ki jo poskušajo omiliti s pretirano storilnostjo. Na vprašanje, zakaj preveč delajo, jih večina navaja štiri razloge, ki razkrivajo (pretežno nezavedne) strahove

Petina jih pravi, da delajo preveč, ker morajo delo opraviti popolno. Strah jih je torej občutka razvrednotenja – če niso brezhibni, se počutijo ničvredni. 

Druga petina pravi, da pretirano delajo, ker ne smejo razočarati drugih. Bojijo se, da jih drugi ne bi marali ali da bi jih celo zapustili, če jim ne bi ves čas pomagali in skrbeli zanje. 

Tretja petina deloholikov ne more počivati, dokler ne naredijo vsega. Skrbi jih, da se ne bodo mogli uveljaviti, če ne bodo izstopali po marljivosti. 

Največ deloholikov, kar dve petini, pa pravi, da ne znajo biti brez dela; če ne delajo, ne vedo, kaj bi počeli. Bojijo se, da bi brez dela izgubili sebe, svojo identiteto, zato se umikajo v delo – tudi pred odnosi z bližnjimi.

 

Izgorevanje sprožijo dolgotrajne psihološke okoliščine dela ali življenja, ki so za posameznika čustveno podobne okoliščinam iz otroštva, ki jim čustveno ni bil kos. Te doživlja kot posebno stresne, čeprav se podobnosti navadno sploh ne zaveda, ker aktivirajo njegove strahove in notranje prisile.

Biološka ranljivost – genetske značilnosti

Šele pred nekaj leti je bila objavljena prva raziskava o možni genetski predispoziciji za izgorelost, ki so jo opravili na dvojčkih. Opozorila je na možnost zmerne dedne dispozicije.

Biološka ranljivost – nevrobiološke značilnosti

 

 

Adrenalna izgorelost je stanje, v katerem pride do funkcionalne spremembe v delovanju nevroendokrinega sistemu, ki se kaže kot motnja v delovanju HHS-osi (hipotalamus-hipofiza-nadledvična žleza). V procesu izgorevanja je HHS-os hiperaktivna ter spodbuja izločanje prevelikih količin kortizola in adrenalina. Ta kronična pretirana stimuliranost naposled pripelje do funkcionalne blokade HHS-osi – adrenalnega zloma. Posledično nadledvična žleza izloča premalo kortizola, zaradi česar človeku primanjkuje energije.

Druga sprememba se lahko pokaže na nevrološki ravni. Gre za motnjo v delovanju prednjega možganskega režnja (abnormalna distribucija acetilkarnitina), ki ima za posledico spremembe v presoji in obnašanju, saj ta del možganov med drugim nadzira odločanje, socialno vedenje, sposobnost presoje in predvidevanja vedenja drugih (od empatije do sposobnosti prepoznavanja prevar), spomin in izražanje čustev.

Posledica dolgotrajne hiperaktivnosti HHS-osi je lahko tudi sprememba na sinaptičnih receptorjih za serotonin, ki postanejo manj sprejemljivi, zato nastopijo depresivni in anksiozni občutki.

Več o tem ...

Psihološka ranljivost – družinske okoliščine

Otroci, ki so si morali ljubezen staršev zaslužiti s pridnostjo, ki so jih starši imeli radi in jih sprejemali le takrat, ko so zadovoljili njihova pričakovanja in zahteve, odrastejo v ljudi, ki se (večinoma nezavedno) bojijo, da jih drugi (enako kot starši) ne bodo sprejemali, če ne bodo popolni, če ne bodo poskrbeli za potrebe drugih oziroma če bodo zavrnili kakršno koli zahtevo ali pričakovanje. Ali povedano drugače: če bodo rekli ne. Pretirana pričakovanja in zahteve staršev se torej vgradijo v posameznika kot notranje prisile, zaradi česar ne zmore postaviti meja. 

Človek, ki odrašča v takih odnosih, se vrednoti le na osnovi priznanj za svoje dosežke (storilnostno samovrednotenje). Tovrstno samovrednotenje se na zunaj kaže v obliki potrebe po popolnosti in izjemnosti ter izrazite občutljivosti na kritiko in sramu v primeru neuspeha.
Pri drugih je strah pred zavrnitvijo tolikšen, da se poskušajo zaščititi s pretirano ustrežljivostjo. Ne zmorejo reči ne: sprejemajo – in si tudi nalagajo – vedno nove naloge, dokler ne presežejo meje svoje vzdržljivosti.

Nekatere tak odnos staršev tako zelo rani, da se začnejo bati sleherne bližine, zato se pred njo umikajo v pretirano celodnevno delo, saj se le tako počutijo varni.

Izgorevanje se navadno začne, kadar se kot odrasli za daljši čas znajdemo v situacijah, ki so – ne da bi se tega sploh zavedali – čustveno podobne okoliščinam v otroštvu, ko smo se trudili, da bi zadovoljili potrebe staršev ali se ubranili pred njihovimi pretiranimi zahtevami oziroma pričakovanji.

Psihološka ranljivost – tvegane osebnostne lastnosti

V ospredju so zlasti štiri tvegane osebnostne značilnosti. Prva se kaže kot nezmožnost reči ne. O teh ljudeh bi lahko dejali, da so odvisni od odnosov, saj zaradi strahu pred konflikti in zavrnitvijo težko postavljajo in ohranjajo svoje meje. Drugi se pretirano bojijo kritike in napak. Celo predlog za izboljšanje doživijo kot osebni napad in razvrednotenje, saj za ohranjanje občutka lastne vrednosti potrebujejo nenehna priznanja. Njihova samopodoba je torej labilna, o sebi pa pravijo, da so perfekcionisti. Tretji so pretirano odgovorni, vse morajo imeti pod nadzorom in težko sprejemajo spremembe. Čutijo se odgovorni celo za stvari, na katere objektivno nimajo nikakršnega vpliva. Četrti se z deloholizmom umikajo pred bližino, ki ji niso kos, zaradi česar se je bojijo. To so tisti »skrbni« partnerji in starši, ki materialno in funkcionalno dobro skrbijo za bližnje, le za odnose z njimi »nimajo časa«.

Značilni sta še dve vrsti tveganega vedenja: pretirana angažiranost (deloholizem) in perfekcionizem.

Več o tveganih osebnostnih značilnostih in tveganem vedenju ...

Psihološka ranljivost – travmatični dogodki in drugi stresorji

Relacijske travme povečajo občutljivost na stres, zato take osebe veliko več situacij, zlasti tistih v medosebnih odnosih, doživljajo kot stresne, zaradi česar jih pesti občutek kroničnega stresa

Starši hvalijo otrokova dejanja, ki zadovoljujejo njihova pričakovanja (potrebe). »Ti si pa res priden otrok!« se glasi eden od najpogostejših vzgojnih stavkov. Otroka, ki zahteva zadovoljitev svojih potreb, pogosto označujejo kot sebičnega, zahtevnega. Starši torej otroku vcepijo pravilo, da bo sprejet samo takrat, ko bo zadovoljil njihove potrebe, torej potrebe drugega. Tako odraste v človeka, ki zadovoljuje pričakovanja (potrebe) drugih, pri čemer je storilen in učinkovit, torej znova hvaljen in uspešen. Toda njegove potrebe ostajajo nezadovoljene, še več, tak človek jih odrine in potlači. Ves čas vlaga, ne da bi tudi dobival tisto, kar v resnici potrebuje; prejema predvsem pohvale. Ker njegove potlačene potrebe obstajajo še naprej in so vse bolj nezadovoljene, njegovo nelagodje pa narašča, vlaga še več, namesto da bi vlaganje omejil ali izstopil iz takih okoliščin. Tako se začarani krog nerecipročnosti zapre. Končni rezultat je izgorelost.

V otroku, ki odrašča v ne-varni obliki navezanosti in je deležen pogojevane ljubezni, se oblikujejo notranje prisile, ki njegovo delovanje vodijo še vse odraslo življenje. V določenih okoliščinah lahko te prisile sprožijo že kar samouničevalno angažiranost, ki se utegne kazati kot deloholizem ali kot pretirana čustvena angažiranost, kar pripelje do samoizčrpavanja, izgorevanja. 

Več o psihodinamiki ...

 

Ključna preventiva pred izgorelostjo je uravnoteženje razmerje med obremenitvami in razbremenitvami, saj velja pravilo, da je treba hkrati s povečevanjem obremenitev ustrezno povečevati tudi počitek in dejavnosti, ki nas razbremenjujejo. Ni dovolj samo rekreacija, potrebna sta tudi počitek in spanje. Da bi to dosegli, je treba pretehtati prioritete in postaviti meje, ko gre za obveznosti. Razlikovati je treba med pomembnimi in nepomembnimi ter med nujnimi in manj nujnimi obveznostmi. Postaviti je treba tudi mejo med delovnim in prostim časom. Občutek napetosti lahko omilijo tudi tehnike samopomoči.

Če ti ukrepi ne pomagajo ali če je testiranje pokazalo, da ste kandidat za izgorelost, vendar še brez pomembnih znakov izgorevanja, je ustrezen korak vključitev v preventivne izobraževalne programe oziroma pomoč poslovnega trenerja (angl. coach). Ta vam bo pomagal oblikovati strategije za ustrezno razporejanje obveznosti, spopadanje s stresnimi situacijami in nadomeščanje storilnosti z učinkovitostjo. Boljše veščine lahko zmanjšajo vpliv tveganih delovnih lastnosti. Če se deloholizem in znamenja izčrpavanja vseeno nadaljujejo ali se celo krepijo, je treba poiskati pomoč pri strokovnjaku – psihologu ali psihoterapevtu. Enako velja za vse, ki so preobremenjeni zaradi trenutnih objektivnih okoliščin in so delovno izčrpani.

Zakaj svetovanje ali samopomoč ni dovolj? 

Deloholik ne zmore reči ne, ker se v tem primeru počuti slab, nekoristen, len ... Ne zmore torej postaviti meje, saj bi to ogrozilo njegovo samopodobo. Človek z labilno samopodobo, ki je odvisna od storilnostnega samovrednotenja, dela zato, ker se brez pohval za dosežke slabo počuti. 

Zato so nasveti, kot je »naučite se reči ne«, neučinkoviti, če obenem ne odpravimo vzrokov, ki sprožajo tesnobo in občutke krivde. Izgorevanje je torej povezano s samopodobo, ki pa je ne moremo spremeniti z voljo, s prijateljskimi pogovori ali s svetovanjem. Gre za temelje osebnosti, ki jih je mogoče preoblikovati le v dolgotrajnem procesu, ki poteka ob pomoči strokovnjaka psihoterapevta.

Pomoč je treba poiskati, ko ugotovite, da sami ne zmorete zmanjšati pretiranih delovnih obremenitev ali kakega drugega pretiranega angažiranja (da ste torej kandidat za izgorevanje), najpozneje pa ob nastopu simptomov izgorevanja (izgorevanje ali izgorelost). Pomoč je treba nujno poiskati, če simptomi trajajo že dalj časa in pomembno poslabšajo kakovost življenja.

Pomoč psihoterapevta je smiselno poiskati že prej, še preden zbolite za izgorelostjo – če je vaše samovrednotenje odvisno od dosežkov (storilnostno) ali če opazite, da se na življenjske obremenitve odzivate s pretirano dejavnostjo (deloholizem), kajti v tem primeru ste kandidat za izgorelost. 

Še posebno pozorni bodite na to, kako se odzivate na odsotnost potrditve, kritike ter zavrnitve in izgube. Če ob sleherni kritiki ali izgubi dolgo in močno trpite, če v vas sproži občutke, da se niste dovolj potrudili, da ne boste zmogli naprej, da ste slabi ali nevredni, nemara niste več daleč od izgorevanja, zato se je o tem smiselno pogovoriti s psihoterapevtom.

Diagnoza

Testiranje z vprašalnikom SAI vam bo pokazalo, ali ste delovno izčrpani, morebiten kandidat za izgorelost ali pa morda že izgorevate. Rezultati vprašalnika še ne pomenijo diagnoze, lahko pa opozarjajo nanjo. Za zanesljivo diagnozo je treba poleg testiranja opraviti še diagnostični pogovor pri psihologu. 

Več o tem ...

Izgorelost je v Sloveniji v rabi kot dopolnilna diagnoza, saj ni vključena v DSM-5, zato zdravniki (ker je tako predpisano v zavarovalnem sistemu) kot osnovo pri postavljanju te diagnoze uporabijo simptome, ki prevladujejo (na primer depresija). Kljub temu zdravniki prepoznavajo in tudi ustrezno usmerjajo v zdravljenje te motnje.

Zdravljenje

Smo vodilni strokovnjaki za psihoterapevtsko zdravljenje izgorelosti. V več kot petnajstih letih delovanja na tem področju smo prvi oblikovali učinkovit celostni psihoterapevtski pristop za zdravljenje te motnje, ki omogoča trajno odpravo te motnje, kar dosežemo z odstranitvijo njenih vzrokov.

Osnovno zdravljenje izgorelosti je psihoterapija. Za lajšanje simptomov lahko zdravniki predpišejo tudi zdravila

Za zdravljenje izgorelosti uporabljamo psihoterapevtsko metodo, ki med drugim temelji na najnovejših spoznanjih nevroznanosti. Cilj je trajna regulacija delovanja stresne osi,  torej zmanjšuje občutljivost na stresne okoliščine.

Psihoterapija za preprečevanje in zdravljenje izgorelosti je usmerjena na prepoznavanje in preoblikovanje vzrokov za izgorevanje. Spreminja namreč odnos do sebe (labilna samopodoba s storilnostnim samovrednotenjem, notranje zapovedi in neustrezne meje) ter odnos z okoljem (pričakovanja, nerecipročnost odnosov). Primerna je tudi za kandidate za izgorelost še pred pojavom simptomov, saj prispeva k ustrezni osebnostni rasti – spreminjanju tveganih osebnostnih značilnosti. Še posebno priporočljiva je razvojno analitična psihoterapija

Simptome lahko v določeni meri lajšajo tudi metode samopomoči.

Informacije o izgorelosti v podjetjih si preberite v poglavju Izgorelost v podjetjih

Povezava do samostojne spletne strani o izgorelosti, na kateri so zbrane obširne informacije o tej motnji: Več o izgorelosti