Izgorelost

 

MIT

RESNICA

Kronična utrujenost pomeni izgorelost.

Občutek kronične utrujenosti je lahko simptom različnih težav, ne le izgorelosti. Pojavlja se pri številnih telesnih boleznih in pri depresiji. Prav tako je lahko znak delovne izčrpanosti. Izgorelost se od delovne izčrpanosti razlikuje po tem, da se pri izgorelosti poleg utrujenosti pojavlja še vrsta psihopatoloških zankov (tesnobnost, panični napadi, depresivnost, čustveno nihanje...).

Izgorelost je težava, ki jo lahko preprečimo ali odpravimo z boljšo organizacijo dela.

Z boljšo organizacijo dela lahko preprečimo delovno izčrpanost, izgorelost pa le delno. Izgorelost lahko zanesljivo in trajno preprečimo in zdravimo le s strokovno pomočjo.

 

Izgorelost povzroča stres pri delu, pretirano delo.

Stres ponavadi sproži izgorevanje, vzrok pa so določene tvegane osebnostne značilnosti. Pretirano delo - deloholizem in vsako drugo pretirano angažiranje (npr. za družino, partnerstvo....) je pravzaprav že simptom izgorevanja. Preveč dela pri ljudeh, ki nimajo teh tveganih lastnosti, ponavadi pripelje do delovne izčrpanosti (utrujenost brez psihopatoloških ali telesnih znakov), ne pa do izgorelosti.

Nihče ni varen pred izgorelostjo.

Nihče ni varen pred delovno izčrpanostjo, medtem ko izgorevajo predvsem tisti, ki nosijo v sebi več tveganih lastnosti, kot so deloholizem, perfekcionizem, čustvena ranljivost in  občutljivost na kritiko. Bolj so ogroženi tisti, ki težko rečejo ne, ki skušajo vsem ustreči in ki se močno trudijo, da bi bili drugi z nimi zadovoljni in bi jih pohvalili.

Spremembe na delovnem mestu lahko preprečijo izgorelost.

Spremembe na delovnem mestu lahko v celoti preprečijo delovno izčrpanost in zmanjšajo tveganje za pojav izgorelosti, ne morejo pa jo v celoti preprečiti, saj je vir stresa lahko tudi zasebno življenje. Raziskave kažejo, da izgorevajo tudi nezaposleni.

Sprememba načina življenja lahko prepreči izgorelost.

Žal spremembe načina življenje pogosto niso trajne, če ne spremenimo lastnosti, ki nas ženejo v pretirano delovanje. Če se želimo trajno obvarovati pred izgorelostjo, je potrebno s strokovno pomočjo spremeniti tvegane osebnostne značilnosti.

Počitek odpravi izgorelost.

Počitek odpravi delovno izčrpanost, pri izgorelosti pa le začasno umiri trenutne simptome. Nov krog izčrpavanja simptome spet sproži.

Zdravila ali kratkotrajne psihoterapije pozdravijo izgorelost.

Vzrok za izgorelost so tvegane osebnostne značilnosti. Dobra novica je, da jih  je mogoče trajno spremeniti s pomočjo dolgotrajnega psihoterapevtskega procesa (npr. razvojno analitična psihoterapija). Zdravila in kratkotrajne terapije sicer zmanjšajo simptome, ki pa se lahko  ob obremenitvah spet vračajo, dokler vzrok zanje ni odpravljen.


Izgorelost
Izgorelost

Med prvo stopnjo   izgorevanja (IZČRPANOST) se kandidat za izgorelost sicer počuti izčrpanega, vendar v nasprotju s človekom brez notranjih prisil ta občutek potlači. Ker zaradi vse večje utrujenosti njegova učinkovitost usiha, jo poskuša nadomestiti s pretirano storilnostjo. Deloholizem se izmenjuje z duševno in telesno preutrujenostjo ter s čedalje večjo zaskrbljenostjo in tesnobnostjo, ki se utegneta izražati tudi v obliki težav s koncentracijo, motenj spanja ipd. 

 

 

Definicija in simptomi


Izgorelost
je bolezensko stanje, ki izhaja iz dogajanja v človeku – iz njegovih notranjih prisil. Zunanje obremenitve oziroma stresorji izgorelost zgolj sprožijo, podobno kot velja za druge duševne motnje. Izgorevanje poteka v treh stopnjah, ki se razlikujejo po vrsti in intenzivnosti simptomov.
Več o ...
Izgorelost

Pri drugi stopnji (UJETOST) narašča tesnobnost, neredko pride tudi do paničnih napadov. Ker prisilni deloholizem ne dovoli umika iz situacije, se človek počuti ujetega. Manjša učinkovitost pomeni manj pohval – posledično je deloholik čedalje bolj razočaran tudi nad sabo. Počuti se razvrednoten, zaradi česar postaja depresiven, mučijo ga glavoboli, bolečine v želodcu itn. Ker se vrednoti in tudi definira predvsem prek dela, se ob izgubljanju delovnih sposobnosti počuti, kot da izgublja samega sebe. Da bi te občutke omilil, si vse bolj prizadeva za nove dosežke in pohvale.

 Glavni simptom izgorevanja je DELOHOLIZEM

 

Delovna izčrpanost je normalno stanje po intenzivnem delu, medtem ko je izgorelost duševna motnja, ki je posledica nezmožnosti, da bi svojemu pretiranemu delovnemu angažiranju – deloholizmu (prisilna delavnost) postavili zdrave meje.

 

 

Izgorelost

Naposled izčrpavanje človeka pripelje do tega, da mu zmanjka energije, čemur sledi veliki psihofizični zlom, ki mu pravimo izgorelost. Za tretjo stopnjo (SINDROM ADRENALNE IZGORELOSTI) je značilna skorajda popolna izguba psihofizične energije. Hudo razočaranje nad seboj in drugimi utegne sprožiti močno depresivno epizodo. Strah pred razvrednotenjem ter izgubo sebe ali naklonjenosti okolice dodatno stopnjuje tesnobnost in sproža hude panične napade. Zaradi teh simptomov pogosto sledi hospitalizacija v psihiatrični bolnišnici. Zlom lahko prinese tudi telesne bolezni, kot sta infarkt in možganska kap. 


IzgorelostIzgorelost
Vzroki


Otroci, ki so si morali ljubezen staršev zaslužiti s pridnostjo, ki so jih starši imeli radi in jih sprejemali le takrat, ko so zadovoljili njihova pričakovanja in zahteve, odrastejo v ljudi, ki se (večinoma nezavedno) bojijo, da jih drugi ne bodo (tako kot njihovi starši) sprejemali, če ne bodo popolni, če ne bodo poskrbeli za potrebe drugih oziroma če bodo zavrnili kakršno koli zahtevo ali pričakovanje. Ali povedano drugače: če bodo rekli ne. Pretirana pričakovanja in zahteve staršev se torej vgradijo v posameznika kot notranje prisile, zaradi česar ne zmore postaviti meja.

Človek, ki odrašča v takih odnosih, se vrednoti le na osnovi priznanj za svoje dosežke (storilnostno samovredotenje). Tovrstno samovrednotenje se na zunaj kaže v obliki potrebe po popolnosti in izjemnosti ter izrazite občutljivosti za kritiko in sramu v primeru neuspeha.
Pri drugih je strah pred zavrnitvijo tako močan, da se poskušajo zaščititi s pretirano ustrežljivostjo. Ne zmorejo reči ne, sprejemajo – in tudi sami sebi nalagajo – vedno  nove naloge, dokler ne presežejo meja svoje vzdržljivosti.

Nekatere tak odnos staršev tako močno rani, da se začnejo bati sleherne bližine, zato se pred njo umikajo – v pretirano celodnevno delo, saj se le tako počutijo varni.

Izgorevanje se navadno začne, kadar se odrasli za daljši čas znajdemo v situacijah, ki so – ne da bi se tega sploh zavedali – čustveno podobne okoliščinam v otroštvu, ko smo se trudili, da bi zadovoljili potrebe staršev ali se ubranili pred njihovimi pretiranimi zahtevami oziroma pričakovanji.


Več o ...

Izgorelost
Izgorelost

Dejavniki tveganja


Najresnejši kandidati za izgorelost so deloholiki in vsi, ki se vrednotijo na osnovi svojih dosežkov (storilnostno samovrednotenje). Raziskave potrjujejo, da deloholik ne zmore postaviti meja pretiranim obremenitvam, ker mu to branijo notranje prisile, ki so del storilnostnega samovrednotenja. Te prisile se kažejo kot strahovi – tesnobnost, ki jo poskuša omiliti s pretirano storilnostjo. Na vprašanje, zakaj preveč delajo, jih večina navaja štiri razloge, ki razkrivajo (pretežno nezavedne) strahove.

Petina jih pravi, da delajo preveč, ker morajo delo opraviti popolno. Strah jih je torej občutka razvrednotenja – če niso brezhibni, se počutijo ničvredne.

Druga petina pravi, da pretirano delajo, ker ne smejo razočarati drugih. Bojijo se, da jih drugi ne bi marali ali pa bi jih celo zapustili, če jim ne bi ves čas pomagali in skrbeli zanje.

Tretja petina deloholikov ne more počivati, dokler ne naredijo vsega. Skrbi jih, da se ne bodo mogli uveljaviti, če ne bodo izstopali po marljivosti.

Največ deloholikov, kar dve petini, pa pravi, da ne znajo biti brez dela; če ne delajo, ne vedo, kaj bi počeli. Bojijo se, da bi brez dela izgubili sebe, svojo identiteto, zato se umikajo v delo – tudi pred odnosi z bližnjimi.


Več o ...

Testirajte se:
TVEGANE LASTNOSTI
ZA IZGORELOST

Izgorelost

Zakaj samozdravljenje ne deluje?

Deloholik ne more reči ne, ker se v tem primeru počuti slab, nekoristen, len ... Ne zmore torej postaviti meje, saj bi to ogrozilo njegovo samopodobo. Človek z labilno samopodobo, ki je odvisna od storilnostnega samovrednotenja, dela zato, ker se brez pohval za dosežke slabo počuti.

Zato so nasveti, kot je "naučite se reči ne", neučinkoviti, če obenem ne odpravimo vzrokov, ki sprožajo tesnobo in občutke krivde. Izgorevanje je torej povezano s samopodobo, ki pa je ne moremo spremeniti z voljo, s prijateljskimi pogovori ali s svetovanjem. Gre za temelje osebnosti, ki jih je mogoče preoblikovati le v dolgotrajnem procesu, ki poteka ob pomoči strokovnjaka psihoterapevta.
Kaj lahko storimo sami?

Ključna preventiva pred izgorelostjo je uravnoteženje razmerje med obremenitvami in razbremenitvami, saj velja pravilo, da je treba s povečevanjem obremenitev ustrezno povečevati tudi počitek in dejavnosti, ki nas razbremenjujejo. Ni dovolj samo rekreacija, potrebna sta tudi počitek in spanje. Da bi to dosegli, je treba pretehtati prioritete in postaviti meje, ko gre za obveznosti. Razlikovati je treba med pomembnimi in nepomembnimi ter med nujnimi in manj nujnimi obveznostmi. Postaviti je treba tudi mejo med delovnim in prostim časom.

Če ti ukrepi ne pomagajo ali pa je testiranje pokazalo, da smo kandidati za izgorelost, vendar še brez pomembnih znakov izgorevanja, je ustrezen korak vključitev v preventivne izobraževalne programe oziroma pomoč poslovnega trenerja (coach). Ta pomaga oblikovati strategije za ustrezno razporejanje obveznosti, spopadanje s stresnimi situacijami in nadomeščanje storilnosti z učinkovitostjo. Boljše veščine lahko zmanjšajo vpliv tveganih delovnih lastnosti.

Če se deloholizem in znamenja izčrpavanja vseeno nadaljujejo ali se celo krepijo, je treba poiskati pomoč pri strokovnjaku – psihologu ali psihoterapevtu. Enako velja za vse, ki so preobremenjeni zaradi trenutnih objektivnih okoliščin in so delovno izčrpani.

Preventiva uravnoteženje
izobraževanje
coaching

 

Zdravljenje

 

psihoterapija


Diagnoza in zdravljenje

Testiranje z vprašalniki o izgorelosti vam bo pokazalo:
• ali kažete znake izgorevanja (burnout)
• ali so vaše težave morda posledica delovne izčrpanosti (wornout)
• ali pa ste nemara deloholik – kandidat za izgorelost, čeprav še ne kažete večjih znakov izgorevanja


Če je rezultat testa storilnostnega samovrednotenja podpovprečen, obenem pa so opazni znaki izčrpavanja, ste najverjetneje delovno izčrpani.

Osebe, ki pri testiranju storilnostnega samovrednotenja dosegajo nadpovprečen rezultat in se vedejo deloholično, vendar (še) ne kažejo znakov izgorevanja, so kandidati za izgorelost. Tudi njim lahko strokovnjak psihoterapevt pomaga spremeniti labilno samopodobo v bolj pozitivno in stabilno. K učinkovitemu razporejanju obveznosti (time management) lahko pripomore coach.

Če je testiranje pokazalo, da je vaše storilnostno samovrednotenje nadpovprečno visoko, da se vedete kot deloholik in kažete znake izčrpavanja, zelo verjetno izgorevate in potrebujete strokovno pomoč. Ključni vzrok za izgorevanje so osebnostne značilnosti – zunanje okoliščine ta proces zgolj sprožijo. Več o ... 
 
Testirajte se:
IZGORELOST

dr. Andreja Pšeničny
dr. Andreja Pšeničny, univ. dipl. psih., psihoterapevtka
Smo vodilni strokovanjaki za psihoterapijo izgorelosti

 

Več v člankiho izgorelosti, objavljenih v medijih.
Psihoterapevtska pomoč


Kdaj po pomoč?

Pomoč je treba nujno poiskati, če simptomi trajajo že dalj časa in pomembno poslabšajo kakovost življenja.

Pomoč psihoterapevta je smiselno poiskati že prej, še preden zbolimo za izgorelostjo, če je naše samovrednotenje odvisno od dosežkov (storilnostno) ali če opazimo, da se na življenjske obremenitve odzivamo s pretirano dejavnostjo (deloholizem), kajti v tem primeru smo kandidati za izgorelost. 


Še posebno pozorni bodimo na to, kako se odzivamo na odsotnost potrditve in na kritike. Če ob sleherni izgubi dolgo in močno trpimo, če v nas sproži občutke, da se nismo dovolj potrudili, da ne bomo zmogli naprej, da smo slabi ali nevredni, nemara nismo več daleč od izgorevanja, zato se je o tem smiselno pogovoriti s psihoterapevtom.

Psihoterapija je usmerjena na prepoznavanje in preoblikovanje vzrokov za izgorevanje. Spreminja namreč odnos do sebe (labilno samopodobo s storilnostno pogojenim samovrednotenjem, notranje zapovedi in neustrezne meje) ter odnos z okoljem (prićakovanja, nerecipročnost odnosov). Primerna je tudi za vse v začetni stopnji izgorevanja, saj prispeva k ustrezni osebnostni rasti. Še posebno priporočljiva je razvojno analizična psihoterapija. Več o razvojno analitični psihoterapiji.


Naročite se na
PSIHOTERAPIJO

Copyright © IRCV - 1.9.2012 . Vse pravice pridržane.
Kopiranje in reproduciranje vsebin s teh spletnih strani je dovoljeno le po dogovoru z Inštitutom za razvoj človeških virov.
Nekatere slike črpamo iz FreeDigitalPhotos.net | Izdelava: računalniški servis