Psihopat - Doživljanje in lastnosti
Kaj doživlja človek s psihopatsko osebnostno motnjo?
Lastnosti psihopata
· površinskost, praznina
· amoralnost
· agresivnost
· impulzivnost
· egocentričnost
· grandioznost
· nezmožnost vzpostavljanja odnosov
· antisocialnost
Kaj doživlja človek s psihopatsko osebnostno motnjo?
Novodobno klinično poimenovanje tega spektra motenj (antisocialna osebnostna motnja) je lahko zelo zavajajoče, saj ne pove ničesar o notranjem svetu in zmožnostih psihopatov s temi motnjami, ki si jih je težko predstavljati. Od 2 do 3 odstotki moških in 1 odstotek žensk na svetu nima prav nobene vesti in drugega človeka/živega bitja ne dojemajo kot takega. Poleg tega so povsem nezmožni zgraditi kakršen koli bližnji čustveni odnos z drugo osebo.
Človek, v katerem je odsotnost strahu (sposobnost nepremišljenega tveganja) združena s pomanjkanjem empatije in krivde ter z nezmožnostjo oblikovanja globokih čustvenih vezi z drugimi ljudmi, se na poti do svojega cilja ne ustavi pred ničimer. Za psihopata je drugi zgolj in samo predmet uporabe. Pomeni mu le sredstvo za neposredno zadovoljevanje svojih potreb. Zlorabe psihopatov so resnično okrutne, saj ne poznajo usmiljenja. Psihopat sočloveka ne zaznava kot živega bitja z občutki in motivi. Na poziciji moči ostaja predvsem ob pomoči zlorabljanja drugih.
Pravi psihopat nima notranjega sveta, je samo parazit, ki ničesar ne ustvarja, ampak le jemlje od drugih. Če parafraziramo Picassa: umetnik krade, da iz tega ustvari nekaj novega, medtem ko psihopat zgolj uporabi in uniči. Dolgoročni cilji ga ne zanimajo in jim – v nasprotju z narcisom – niti ne zmore slediti. Oseba z narcistično osebnostno strukturo lahko dolgoročno (morda celo trajno) trdo dela v korist podjetja ali skupnega projekta, če se to ujema z njegovimi notranjimi motivi in cilji, medtem ko ga skuša psihopat le uporabiti, uničiti in zavreči.
Zelo težko si je predstavljati, da taki ljudje resnično obstajajo in da lahko v družbi tako kruto delujejo. Toda (antisocialni) psihopati, ki so se povzpeli do visokih pozicij moči, so ljudem okrog sebe in človeštvu nasploh prinesli ogromno trpljenja. Spomnimo se samo Hitlerja ali Sadama Huseina.
Spodaj je nekaj značilnosti psihopatov, ki lahko kažejo na psihopatsko osebnost. Toda te značilnosti kljub vsemu niso izključno lastnosti psihopatov, vendar pa jih je pri pravih psihopatih prisotna večina. Nevarna je prav kombinacija posameznih lastnosti, ki so lahko, kadar nastopijo same, povsem nenevarne. Te so:
Površinskost, notranja praznina
• neustrašnost
• odsotnost anksioznosti
• čustvena plitvost, površinskost
• brezčutnost
• odsotnost empatije
• čustva kot kognitivni fenomen
• notranja praznina
• potreba po dražljajih
• površinski šarm
• narejenost, mimikrija, igranje čustev
• občasni čustveni izbruhi
• tvegano vedenje
• zapuščanje brez obžalovanja
Površinskost in praznina se kažeta tako na čustveni in motivacijski kot tudi na miselni (kognitivni) ravni. Ker psihopati čustva doživljajo predvsem kot kognitivni fenomen, je zanje na čustveni ravni najznačilnejša odsotnost strahu, pa tudi plitvo, osiromašeno in nezrelo čustvovanje, brezčutnost ter odsotnost empatije. Na ravni mišljenja je opazna notranja praznina in z njo povezano iskanje zunanjih dražljajev. Za vedenje psihopatov so značilni navidezni šarm, igranje čustev in tvegano vedenje. Ker nimajo pristnih in globokih čustev, se ne navezujejo, posledično pa odnose zapuščajo brez pomislekov in obžalovanja.
Neustrašnost (odsotnost strahu in anksioznosti)
Ker so psihopati čustveno povsem in pristno hladni, so lahko izrazito zbrani v vsaki situaciji, saj pričakovana nevarnost ali grožnja v njih ne vzbudi ne strahu in ne anticipatorne anksioznosti. Ne gre za to, da bi bili pogumni (to bi pomenilo, da vztrajajo v situacijah, ki v njih vzbujajo strah), ampak so biološko opremljeni tako, da strah, ki bi zaviral njihovo obnašanje, sploh ne nastopi.
Raziskave kažejo, da pri psihopatih ni opaziti fizioloških reakcij, povezanih s strahom (pospešen srčni utrip, suha usta, mišična napetost, znojenje, slabost, drgetanje …), ki so običajne za domala vse ljudi. Telesne senzacije niso del tega, kar psihopati doživljajo kot strah. Ker je za psihopate strah, enako kot druga čustva, predvsem kognitivni fenomen, se nanj ne odzivajo niti telesno (zato uspešno opravijo poligrafska testiranja).
Čeprav racionalno prepoznavajo nevarnost, strah in tesnobo občutijo redkeje in manj intenzivno kot drugi ljudje. Tega ne smemo zamenjevati s pogumom, ki, kot smo že omenili, pomeni ustrezno delovanje strahu navkljub. Posledično psihopati s tveganim vedenjem sebe in druge nenehno spravljajo v nevarne situacije (divjaška vožnja, izrazito tvegane naložbe …). Njihovo nasprotje so ljudje, ki se spoprijemajo z bolj ali manj intenzivno anksioznostjo, saj je pri njih vzdražljivost centra za strah (amigdala) pretirana.
Čustvena plitvost, površinskost
Za psihopate je značilna omejenost obsega in globine čustvovanja; razpon njihovega čustvovanja je zelo ozek in plitev, zato čustvujejo izrazito šibko in nezrelo. Ker se ob čustveno obarvanih besedah in dogodkih v njihovih možganih ne aktivirajo predeli, odgovorni za čustvovanje, ostajajo hladni in neprizadeti; nanje se ne odzivajo s čustvi, tako kot drugi ljudje.
Po mnenju nekaterih avtorjev sploh ne poznajo intenzivnejših in kompleksnejših čustev, kot so depresija, živčnost, strast, zvestoba, predanost, krivda, veselje … Premorejo le nekatera osnovna čustva (jeza, bes …), ki na specifičen način vodijo njihova dejanja; tako denimo ljubezen enačijo s spolnim vzburjenjem, srečo pa s slavo, oblastjo ali denarjem.
Brezčutnost
Čustva so za psihopate predvsem kognitivni (miselni) fenomen. Čeprav jih ne občutijo (ali pa zelo šibko, pridušeno), jih kognitivno zelo dobro dojemajo, poznajo besede in pomene, ki jih predstavljajo, znajo jih tudi opisati. Pri drugih ljudeh jih odlično prepoznavajo, vendar ob tem ne občutijo ničesar.
Čeprav lahko posnemajo čustvovanje in navezanost, navezanosti in ljubezni ne zmorejo čutiti. Tozadevno niso povsem učlovečeni in tudi ne subjektivno resnično živi. Pravzaprav gre zgolj za kompenzacijo (nadomeščanje) pristnih čustvenih in vedenjskih odzivov s posnemanjem primernega vedenjskega odziva (prilagoditev na zahteve okolja).
Zanimajo izključno sami sebe, do drugih so brezčutni. Vsi odnosi so zgolj funkcionalni in služijo neposrednemu zadovoljevanju potreb.
Živijo v prevladujočem prepričanju, da jim pripada prav vse in da jim je vse dovoljeno. Psihopat je v svojih očeh Bog.
Odsotnost empatije, sočutja
Psihopati so brezčutni tudi do občutkov in čustev drugih, z bolečino in trpljenjem vred. Empatija je namreč sposobnost prepoznavanja in čutenja čustev ljudi okrog sebe. Psihopati ne zmorejo ustvariti mentalnega in čustvenega »posnetka« druge osebe, torej predstave, zato ne morejo razumeti notranjega doživljanja in čustvovanja drugih, vanje se tudi ne morejo vživeti. Posledično jih čustva drugih ne zanimajo in ne zavezujejo.
Raziskovalci menijo, da je manjši odziv na izraze obraza, ki govorijo o strahu, posledica atipičnega nevrološkega delovanja. Nekateri raziskovalci pa so celo mnenja, da imajo psihopati možnost izbire med empatičnim in apatičnim čutenjem, kar razloži navidezno nasprotje, da so lahko sočasno očarljivi in hladnokrvni. To napeljuje k sklepu, da imajo osebe s psihopatsko motnjo polno moč kognitivne, miselne prepoznave čustev, vendar lahko izbirajo, ali bodo ta čustva tudi čutili.
Ker so za psihopate čustva zgolj kognitivni fenomeni, ki jih sicer prepoznavajo, vendar jih ne čutijo, lahko prepoznana čustva drugih uporabijo kot sredstvo za manipulacijo. Posledično ljudi doživljajo kot stvari, ki služijo zgolj lastnemu zadovoljstvu in uveljavljanju.
Njihova zmožnost prepoznavanja čustev in hkratna popolna doživljajska nevpletenost jim omogoča povsem hladno in preračunljivo manipuliranje in izkoriščanje ljudi. Brezčutno in sprevrženo radi izkoriščajo zlasti tiste, ki so jim najbolj privrženi, prav tako ranljive posameznike in skupine.
Miselna površinskost – notranja praznina, dolgočasje
Nezmožnost ustvarjanja notranjega čustvenega sveta drži psihopate na konkretni ravni funkcioniranja, celo tiste, ki so nadpovprečno inteligentni. Motivacija, čar in fantazije o poglobljenem dojemanju sveta so preprosto zunaj njihovega dometa. Stvarnih dolgoročnih ciljev ne poznajo; živijo iz dneva v dan in hitro spreminjajo svoje načrte. Pravzaprav niso sposobni dolgoročnejšega predvidevanja in načrtovanja. Ker niso zmožni navdiha, se nikakor ne morejo motivirati, da bi postali resnični strokovnjaki na katerem koli področju; ne premorejo namreč predanosti.
Ker so psihopati notranje prazni, so tudi izrazito nagnjeni k zdolgočasenosti; odpovedo pri rutinskih, enoličnih dejavnostih, prav tako pri tistih, ki zahtevajo veliko truda, zbranosti, potrpežljivosti, natančnosti in ponavljanja. Ker se hitro začnejo dolgočasiti, pri njih vztrajajo le kratek čas.
Posledično ne razvijejo ustreznih kompetenc in veščin, ki večinoma nastajajo več let, ob zavestnem trudu in znatnem odpovedovanju. Psihopati so zato zgolj nastopači in prevaranti. Odlično pa obvladajo prodajanje tujega dela, zlahka kradejo ideje in si pripisujejo zasluge, sami pa ustvarijo bore malo. Zato posegajo po položajih, na katerih lahko z izkoriščanjem in s parazitiranjem drugih gradijo svojo slavo – ali pa jim je slava hitro in zlahka dosegljiva zaradi šarma/karizmatičnosti (javno nastopanje, nastopanje v medijih …).
Čeprav se na zunaj utegne zdeti, da jih umetnost zanima, ne zmorejo uživati v prenosu čustev prek glasbe in drugih umetnostnih zvrsti. Če zbirajo umetnine, tega ne počnejo zaradi užitka, ampak izključno zaradi statusa in prestiža.
Iskanje zunanjih dražljajev
Zaradi svoje notranje praznine so izrazito nagnjeni k dolgočasju, zato nenehno iščejo zunanje dražljaje in izzive. Hlastajo po novem, še nedoživetem, vendar se vsega tudi hipoma naveličajo.
Posledično pogosto izbirajo dejavnosti in situacije, ki so nenavadne ali celo nevarne: adrenalinski športi/dejavnosti, tvegana vožnja ali tvegane poslovne poteze, hazardiranje, promiskuitetnost in tvegana spolnost, mejne spolne prakse, eksperimentiranje z drogami … Tudi njihovo kriminalno vedenje je pogosto povezano z iskanjem vznemirjenja in izzivov.
Igranje čustev
Ker se zavedajo, da so drugačni od normalnih ljudi, se hitro naučijo posnemati mimiko različnih čustev; čustva pretežno igrajo, niso pa jih sposobni doživljati. Če se jim zdi potrebno, se lahko spretno pretvarjajo, da čutijo, pri čemer kažejo tudi vse potrebne zunanje znake. Toda pogosto se zdijo nepristni ali patetični, saj niso zmožni zaigrati polnega subtilnega obsega čustvenih stanj, kajti čustva doživljajo v nezreli in poenostavljeni obliki.
Kljub čustveni hladnosti so nagnjeni k občasnim »dramatičnim« čustvenim izbruhom, vendar so ti kratkotrajni in zelo površinski.
Površinski šarm
Osebe s to motnjo so socialno spretne. Čustvena hladnost, odsotnost navezanosti, sposobnost kognitivnega prepoznavanja čustev in potreb drugih, skupaj z manipulativnostjo, ki obsega zavajanje in brezobzirno uporabo informacij o doživljanju drugega – vse to je osnova za nastopanje v medosebnih stikih, ki se marsikomu zdi očarljivo in šarmantno. Posledično zlahka in hitro vzpostavijo stik z ljudmi.
Toda ta šarm je zgolj površinski in instrumentalen, saj je usmerjen k temu, da psihopat od drugega dobi tisto, kar se je namenil. Če pri tem naleti na oviro, maska šarma hitro pade, za njo pa se prikaže brezobzirna agresivnost. Enako zlahka si pridobijo zaupanje drugih, ki ga pozneje brez pomisleka zlorabijo.
Zapuščanje odnosa brez obžalovanja
Ker psihopati čustvujejo plitvo ali sploh ne, ker se čustveno ne navezujejo na druge, brez pomisleka ali obžalovanja človeka zapustijo takoj, ko ne služi več njihovim potrebam. To velja tako za intimne in prijateljske kot tudi za poslovne odnose. Odnos preprost razdrejo in pri tem ne občutijo ničesar, zgolj dolgočasje ali morda razdražljivost, če se morajo pozneje še kakor koli ukvarjati s tem.
Amoralnost
• odsotnost slabe vesti in sramu
• odsotnost obžalovanja
• plenilstvo
• manipulativnost, laganje
• brezobzirnost
• krutost, sadizem
• zlorabljanje
Odsotnost vesti in sramu
Slaba vest ter občutki krivde, obžalovanja in sramu so notranji nadzorni mehanizmi, ki odražajo medosebne ter socialne meje in norme. Ljudje smo narejeni za življenje z drugimi – prav prek procesov empatije usklajujemo zaznave in interese, sodelujemo ter spoštujemo družbene norme.
Psihopati so tako rekoč brez nadzornih mehanizmov, kot sta sram in (razvojno poznejši) občutek krivde, saj teh občutkov domala ne poznajo. Prav tako jih ne usmerja in zavira strah, saj ga ne čutijo.
Izjema je le kognitivni nadzor (zlasti pri hladnih psihopatih), saj lahko svoje vedenje usmerjajo in nadzirajo racionalno, seveda s povsem egocentričnim ciljem: zadovoljiti svoje gone in impulze ali se izogniti neprijetnim posledicam.
Odsotnost obžalovanja
Odsotnost slabe vesti se kaže kot odsotnost obžalovanja. Obžalovanje je čustvo, ki nastopi ob spoznanju, da smo naredili nekaj slabega ali nepravilnega oziroma opustili nekaj dobrega, koristnega. V obžalovanju se prepletajo občutki žalosti, sramu, zadrege, depresije, nelagodja in krivde ter želja, da tega ne bi storili. Pomanjkanje tega čustva, skupaj z odsotnostjo krivde in strahu, naj bi bilo vzrok za vrsto antisocialnih lastnosti, ki jih izkazujejo psihopatske osebe, saj ljudje ob pomoči teh čustev ponotranjimo socialno sprejemljive moralne, etične in vedenjske norme. Obžalovanje nastopi, kadar se zavemo posledic prestopanja norm oziroma škode in trpljenja, ki smo ga s tem povzročili drugemu. Toda če je drugi človek zgolj stvar, ki služi psihopatovim potrebam, tudi njegovi občutki in bolečine ne štejejo, zato ga psihopat brez obžalovanja zapusti ali uniči.
Psihopati ne čutijo prav nobenega obžalovanja – niti takrat, ko človeka namerno oškodujejo ali celo ubijejo. Tega čuta preprosto nimajo – podobno kot obstajajo ljudje, ki ob telesni poškodbi ne občutijo bolečine.
Plenilstvo
Psihopat je brezvesten plenilec. Meni, da mu pripada vse, kar si zaželi. Druga oseba je zgolj plen, sredstvo za dosego plena ali pa ovira na poti do plena.
Manipulativnost in patološko laganje
Psihopati za svoje potrebe preučujejo druge ljudi in s tem spoznavajo, kako naša čustva uporabiti proti nam. Laganje je zanje enako naravno kakor dihanje, manipulacija pa, poleg napadalnosti, osnovni način pridobivanja tistega, kar hočejo. Laganje je zanje spretnost, na katero so ponosni.
Brezobzirnost
Psihopati so sposobni prav vsega, in to brez slehernih moralnih zadržkov. Na vrhu njihove hierarhije vrednot je lagodno preživetje – za vsako ceno. Bistveno gonilo obnašanja je zgolj razmerje med vloženo energijo in vrednostjo nagrade. Ker jih ne ovirajo pomisleki ali slaba vest, poleg tega pa niso na nikogar navezani, tudi v manipuliranju in zlorabah ne vidijo ničesar neprimernega.
Krutost – sadizem
Nekateri psihopati so brez sočutja in kruti, nekateri pa v trpljenju drugih celo uživajo. Ljudem okrog sebe uničujejo samozaupanje, jih strašijo ter jih duševno in/ali telesno zlorabljajo, vse do mučenja.
Zlorabljanje in zanemarjanje
Zanje povsem veljajo besede: po uporabi odvrzi. Ko človeka uporabijo, ga brez pomisleka zavržejo; če menijo, da jim ne bo več prinašal koristi, zanje postane brez sleherne vrednosti. Če pa imajo občutek, da jim drugi utegne kakor koli škodovati, če ni več pod njihovim nadzorom ali pa bi lahko koristil nekomu drugemu, bodo takega človeka brez pomisleka in povsem hladnokrvno uničili. Zlahka zanemarjajo ali zlorabljajo celo lastne otroke.
Agresivnost
• jeza, razdražljivost, bes
• maščevalnost
• instrumentalnost
• napadalnost
• potreba po moči in nadzoru
Raziskave kažejo, da je pri psihopatih agresivnost zelo izrazita, njihovi prevladujoči čustvi pa sta jeza in razdražljivost. Psihopat je zato brezvesten plenilec. Vzame si vse, kar si zaželi, ovire pa brez pomisleka odstrani ali uniči.
Če je bolj obvladan (hladni tip), je tudi njegova agresivnost bolj obvladana (manipulativna) in usmerjena, medtem ko so lahko pri vročekrvnih psihopatih izbruhi agresivnosti tudi povsem nenadzirani. Oboji pa so v svoji agresivnosti brezobzirni in rušilni. Vsa agresivnost je usmerjena v prevlado ter v pridobivanje pozicije moči in nadzora. Eno od gonil psihopatske agresivnosti je tudi primitivna zavist – česar ne more imeti, uniči zgolj zato, da ne bi pripadalo drugim.
V nasprotju s sociopatom in osebami z drugimi osebnostnimi motnjami je agresivnost pri psihopatu povsem instrumentalna, brez čustvenega naboja. V njegovi agresivnosti ni jeze, ampak zgolj funkcionalnost – uničiti, odstraniti ali se »nasititi«. Po tej agresivnosti je podoben plenilcu, ki napade takoj, ko zagleda plen ali pa se čuti napadenega – kakor kača, ki ugrizne vse, kar se premika.
Vse, kar počnejo psihopati, ima en sam cilj – nadvladati, dominirati, dobiti premoč, oblast. To je edini in glavni motiv, ki mu lahko dolgoročno sledijo.
Tudi v medosebnih odnosih so izrazito agresivni. Najpogosteje uporabljajo različne oblike ustrahovanja in psihološkega mučenja, kar spet služi nadzoru in prevladi. Agresivnost se lahko kaže tudi kot močna in dolgotrajna maščevalnost, saj lahko psihopat človeka, o katerem meni, da ga je oškodoval, neusmiljeno preganja – vse do dokončnega uničenja.
Kadar pa se psihopati znajdejo v brezizhodni situaciji (denimo dosmrtni zapor), v kateri sta jim odvzeta vpliv in nadzor, se utegne notranja agresivnost obrniti proti njim samim. Tako utegnejo storiti samomor, s katerim si skušajo povrniti občutek nadzora. Njihov samomor ni ne samokaznovanje in ne kaznovanje drugih, marveč zgolj gesta moči – »o meni ne bo odločal nihče razen mene«.
Impulzivnost
• kratkotrajni agresivni izbruhi
• nezmožnost dolgotrajne motivacije
• delovanje pred mislijo
• odsotnost vztrajnosti
• težave z nadziranjem vedenja
• tvegano vedenje
• nestabilni odnosi (hitri vstopi in prekinitve)
Izsledki nekaterih raziskav so pokazali, da se psihopatija najmočneje povezuje z disfunkcionalno impulzivnostjo – v nasprotju z narcistično osebnostno motnjo, ki se povezuje s funkcionalno impulzivnostjo. Razlika med funkcionalno in disfunkcionalno impulzivnostjo je v okoliščinah. Če se oseba hitro odloči, ker je pod stvarnim (denimo časovnim) pritiskom, govorimo o funkcionalni impulzivnosti. O disfunkcionalni impulzivnosti pa govorimo, če se človek odloča brez premisleka in se vede impulzivno tudi v situacijah, v katerih ni objektivnega pritiska.
Ker psihopati v sebi nosijo zelo močne (nenevtralizirane, nesocializirane) agresivne impulze in ker jih normalni nadzorni mehanizmi (strah, sram, krivda …) omejujejo znatno manj kot druge ljudi (ali pa jih sploh ne), je lahko njihovo vedenje izrazito impulzivno. Težko se zadržijo ali se nečemu odpovedo. Pri tem uporabljajo vsa sredstva, ki so jim na voljo.
Dezinhibicijo oziroma slab nadzor nad vedenjem znanstveniki povezujejo z okvarjenim paralimbičnim sistemom, ki sodeluje pri nadzoru impulzov in obnašanja. To vodi v vedenje, ki ga pogosto prekinjajo hitri in kratki izbruhi agresije, vendar pa pri tem ne gre za izbruhe jeze, saj jim manjka čustvena intenzivnost. Za psihopate je značilno, da se pomirijo enako hitro, kot so izbruhnili. Zelo hitro se odzovejo na vedenje, ki ga doživijo kot »provokacijo« (žalitev, kritika, napaka, frustracija, napad …), in sicer z nesorazmerno intenzivnim nasiljem ali grožnjami. Toda ti izbruhi so kratkotrajni, že hip zatem se umirijo in se obnašajo, kot da se ni zgodilo nič posebnega. Če pa z agresivnim izbruhom ne dosežejo želenega cilja, lahko dolgo kuhajo zamere, kar se pogosto pokaže v obliki premišljenega in hladnokrvnega maščevanja – celo po več letih.
Impulzivnost se kaže tudi v motivaciji, ki je lahko v danem trenutku izrazito močna, namenjena rušenju vseh ovir, vendar pa v tej motivaciji ni vztrajnosti, saj utegne zanimanje za cilj, za katerega bi se bilo treba truditi močneje ali dalj časa, kaj hitro popustiti.
Posledica impulzivnost je tudi tvegano vedenje, saj psihopati težijo k čim hitrejši zadovoljitvi trenutnega impulza, ne glede na možne dolgoročne posledice.
Impulzivnost psihopatov se močno odraža tudi v medosebnih odnosih. Ker so socialno spretni in šarmantni, zlahka vstopijo v odnos z osebo, ki v njih vzbudi zanimanje. Sprva so zelo intenzivni, izkazujejo močne občutke, spolno privlačnost prikazujejo kot zaljubljenost. Toda enako hitro, kot jih nekdo očara, jih tudi takoj, ko čar novega zbledi, preneha zanimati in začne dolgočasiti. Enako hitro, kot vstopijo v odnos, ga tudi zapustijo.
Egocentričnost
• narcistična obsedenost s sabo
• občutek večvrednosti
• zavračanje odgovornosti
• manipulativnost
• laganje
• pripisovanje odgovornosti drugim
• uporabljanje
Psihopati imajo narcistični pogled nase in se v primerjavi z drugimi ljudmi vidijo kot večvredne. Obnašajo se, kot da so edini, in upoštevajo samo svoja pravila. Čutijo se kot najboljši, brez napak in nezmotljivi, drugi pa so zanje le sredstvo za zadovoljevanje svojih potreb. Zato do njih ne čutijo nikakršne empatije in sočutja. Zaradi teh značilnosti nekateri znanstveniki psihopatijo razumejo zgolj kot skrajno obliko narcistične osebnostne motnje. Toda razlika je v tem, da občutek večvrednosti pri psihopatu ni obramba in ne skriva manjvrednosti, kot velja za narcistično motene osebe, ampak se v resnici čuti večvreden. Prav zato psihopati zavračajo vsakršno odgovornost za napake – brezvestno jih pripisujejo drugim, sebe pa prikazujejo bodisi kot žrtve bodisi kot rešitelje. Pri tem uporabljajo manipuliranje, zavajanje in laganje.
Sebe in svoje pravice vedno postavljajo na prvo mesto. Če drugi ne zmorejo braniti svojih, toliko slabše zanje – torej si zlorabljanje zaslužijo. Pravila in zakoni zanje ne veljajo, zato jih skušajo obiti. Enako velja za moralne in etične norme. Svoje prevare opravičujejo s tem, da to počnejo vsi, le da so drugi pri tem manj spretni in uspešni – ali pa s tem, da so drugi zgolj pohlepni in so dobro vedeli, da se spuščajo v tvegan posel. Trdijo, da so jih k agresivnosti sprovocirali drugi, da je torej upravičena, in da so drugi dobesedno prosili za to, kar jih je doletelo.
Grandioznost
• občutek vsemogočnosti
• megalomanstvo
• nestvarni cilji
• nerealni poskusi
• neodgovorno vedenje
• aroganca
• občutek večvrednosti
Prevladujoči občutek vsemogočnosti se pri psihopatu kaže v popolnem nezanimanju za ljudi, razen če se je z njimi mogoče okoristiti. V svoji obliki socialne resničnosti je božanstvo, od tod tudi občutek, da mu vse pripada. Za navidezno očarljivostjo se skriva brezmejna arogantnost. Tudi zaradi te lastnosti nekateri psihopatijo razumejo kot skrajno obliko narcistične osebnostne motnje.
Posledica občutka vsemogočnosti so nestvarni cilji, ki lahko podjetje popeljejo v uničenje, če se tak človek znajde na vodilnem mestu. Ker psihopata drugi ne zanimajo, za uresničevanje svojih vsemogočnih fantazij brezskrbno uničuje eksistenco/življenja številnih ljudi, kar je značilno za brezobzirne menedžerje in politike.
Vsako nestrinjanje ali pripombo doživijo kot osebno naravnan upor, zato dotedanjega zaveznika, ki jih ne podpira več, preprosto odstranijo, kar še krepi njihove občutke vsemogočnosti.
Nezmožnost vzpostavljanja odnosov
• nezmožnost navezovanja
• nezaupljivost, paranoidnost
• nestalnost odnosov
• nezanesljivost
• promiskuitetnost, varanje
• zanemarjanje otrok
Zaradi nezmožnosti doživljanja čustev v medčloveških odnosih ne razumejo, zakaj se ljudje navezujejo, uživajo v druženju, v skrbi za živali ipd. V profilu psihopata v otroštvu skoraj vedno najdemo mučenje in izživljanje nad živalmi/ljudmi.
Promiskuitetnost, tako socialna kot spolna, je posledica nezmožnosti ustvarjanja pravih odnosov. Ker so psihopati pogosto izrazito prijetni in očarljivi, odnose zlahka vzpostavijo, vendar jih z enako lahkoto tudi razdrejo. Za intimna razmerja psihopatov sta značilni kratkotrajnost in nezvestoba, služijo pa jim zgolj za širjenje svojega genetskega zapisa.
Če pa ustvarijo družinsko življenje, odnosi navadno temeljijo na nenehnem ustrahovanju, nadzoru in manipulaciji; partnerji so pogosto mazohistične osebe ali pa, redkeje, psihopati. Ker ne zmorejo ne vzajemnosti ne empatije, so v medosebnih odnosih nezanesljivi, saj sledijo samo svojim impulzom in ciljem, dogovori in dane besede pa jih ne obvezujejo. Do partnerja, otrok in prijateljev so pogosto neodgovorni in jih izpostavljajo tveganjem, lahko jih tudi zanemarjajo ali zlorabljajo za svoje potrebe. Bližnjim brez pomislekov naprtijo dolgove ali odgovornost za svoje napake/prestopke.
Posledica nezmožnosti ustvarjanje bližine in vzajemnosti je tudi nezaupanje, včasih celo paranoidnost. Zato poskušajo nadzirati vse ljudi, s katerimi so povezani. Pregledujejo sporočila, zasledujejo in prisluškujejo, pri čemer so prepričani, da imajo do tega pravico, saj jih vsi ogrožajo. Tudi na delovnem mestu zbirajo informacije in napake, ki bi lahko škodovale in kompromitirale druge, ter jih izkoristijo takoj, ko se za to ponudi priložnost. Tak človek ne oprosti žalitve in je izrazito maščevalen.
Antisocialnost
• zlonamernost
• občutek upravičenosti
• iskanje vznemirjenja
• vedenjske težave v otroštvu
• neodgovornost
• neupoštevanje norm in predpisov
• kriminalno delovanje
• parazitizem
• zlorabe
• uporaba nasilja
Zlonamernost
Osnovni motivacijski vzgib antisocialnih psihopatov je zlonamernost, cilj pa škodovati drugim ali jih izrabiti v svojo korist.
Razlika je le v stopnji izražanja premoči in nadzora; nekateri se s svojimi žrtvami poigravajo in v tem uživajo, drugi si preprosto vzamejo svoje.
Upravičenost
Občutek absolutne večvrednosti in vsemogočnosti gre z roko v roki z občutkom upravičenosti. Za vse, kar si zaželijo, so prepričani, da jim tudi pripada. V svojih impulzih se ne morejo in tudi nočejo omejevati. Če se jim pri tem nekdo postavi po robu, resnično ne razumejo, kako da ne vidi, da jim to pripada. Če si denimo zaželijo spolnosti, upiranje razumejo zgolj kot igro, ki dodatno podžiga njihovo spolno željo. Zato jih je veliko med posiljevalci (tudi v zakonski zvezi utegnejo mirno posiliti partnerja), zlasti med tistimi najnasilnejšimi, ki sleherni upor zlomijo z brutalno silo.
Iskanje vznemirjenja
Da bi zapolnili praznino v čustvovanju in doživljanju, iščejo različne dražljaje, tudi najbolj mejne. Gibanje po sivem robu družbeno sprejemljivega ali onkraj njega jim pomeni izziv, saj ne poznajo strahu pred posledicami. Antisocialno vedenje, s kriminalnim ravnanjem vred, torej utegne motivirati zgolj izogibanje dolgočasju.
Vedenjske težave v otroštvu
Pri večini psihopatov se resne vedenjske težave kažejo že v otroštvu. Te skoraj brez izjeme obsegajo krutost do živali in vrstnikov ter patološko laganje, nemalokrat tudi vandalizem, goljufije, kraje, podtikanje požarov, brezdelje, pogosto izostajanje od pouka, zlorabo drog, pretepanje, izsiljevanje, medvrstniško nasilje, tudi prek spleta, bežanje od doma, prezgodnjo spolno aktivnost …
Mladostniška delinkventnost, kriminalna raznovrstnost
Najstniška delinkventnost pomeni, da ima oseba težave z zakonom, še preden doseže polnoletnost, kriminalna raznovrstnost pa se nanaša na vrste zločina, s katerimi se ukvarja. Psihopati ne izbirajo samo ene oblike kriminalnega vedenja, ampak »poskusijo vse«. Številne antisocialne dejavnosti, ki jih izvajajo, pa niso kaznive, ampak so neetične in pomenijo zgolj kršenje socialnih norm (varanje partnerja, zanemarjanje družine, neodgovornost pri delu in v zasebnem življenju …).
Neodgovornost
Ker se psihopati ne navezujejo ter so brez vesti, ne morejo razviti in ponotranjiti socialnih norm. Obljube in zaveze jim ne pomenijo ničesar. Imajo se za popolne, in ker jim vse pripada, ne morejo narediti napake. Vsega so krivi drugi. Tudi za vse njihove napake so vedno krivi drugi.
Neodgovornost se najpogosteje kaže v splošnem odnosu do stvari, oseb in okoliščin. Psihopati so nezmožni konsistentnega delovnega vedenja in se ne držijo finančnih obveznosti. Ker imajo neodgovoren odnos tudi do vseh drugih obveznosti, pogosteje ne zaključijo šolanja.
Poleg tega nimajo stvarnih življenjskih ciljev, ki bi jim sledili. To pomeni, da so v življenju brez ciljev ali pa so ti povsem nerealni. To se odraža tudi v njihovem delovnem življenjepisu. Ker jih ne zanima, ali bodo kos delovnim zahtevam (saj so vendar vsemogočni!), je ta manipulativno sestavljen zgolj s ciljem, da zadosti razpisnim kriterijem. Seznam nepovezanih, naključno izbranih prehodnih delovnih mest dopolnijo z izmišljenimi cilji in dosežki ter s ponarejenimi pohvalami. Enako početje je opaziti tudi pri osebah, ki se ukvarjajo s kriminalom.
Parazitski življenjski slog
Osebe s to motnjo so znane tudi po tem, da gredo za dosego svojih ciljev »čez trupla«. Njihov osnovni cilj je lagodno življenje brez truda. Ljudi vidijo zgolj kot sredstvo, kot nekaj, kar lahko izkoristijo zase in za svoje cilje. Zato iščejo načine, kako druge čim bolje in čim dlje izrabljati kot finančno podporo – ali kot tiste, ki zanje opravljajo vse neprijetne/naporne življenjske obveznosti. Njihova prijateljstva so izrazito enostranska in so namenjena izključno izkoriščanju.
Nasilnost v odnosih
Pri zadovoljevanju svojih potreb in želja ne izbirajo sredstev, v bližnjih odnosih pa brez pomisleka uporabljajo različne oblike nasilja (poniževanje, žaljenje, ustrahovanje, grožnje, čustveno ali neposredno izsiljevanje, različne stopnje telesnega nasilja). Če se žrtev upre, jo takoj razglasijo za lažnivo, duševno moteno ali nasilno osebo.
