Preprečevanje izgorelosti in delovne izčrpanosti
Ker so okoliščine, ki sprožijo proces izčrpavanja v obliki deloholizma, pri vsakem posamezniku drugačne, saj so odvisne od njegovih osebnih izkušenj, je pomembno ugotoviti, kaj ga sproži pri vas. Pri tem je treba ugotoviti štiri stvari.
1. Prepoznati znake deloholizma in jih razlikovati od zavzetosti za delo (ali delam preveč?).
2. Prepoznati sprožilne situacije, ki vas vodijo v deloholizem (kdaj in kje začnem delati preveč?).
3. Prepoznati svoje notranje prisile, ki sprožijo deloholizem (izgorevanje), in se jih naučiti razlikovati od stvarnih zunanjih zahtev (delovna izčrpanost), torej razlikovati med svojimi pričakovanji in predstavami ter resničnimi pritiski okolja (zakaj delam preveč?).
4. Prepoznati znake izgorevanja (ali me delo izčrpava?).
Kaj lahko storite sami?
1. Odločite se, da boste skrbeli zase: »Definicija norosti je namreč delati enako in pričakovati drugačne rezultate.« (Rita May Brown).
2. Preverite stopnjo svoje izgorelosti: če želite preprečiti izgorelost, morate znati prepoznavati njene znake – na telesni, čustveni, vedenjski in intelektualni ravni. Diagnostični test: Testirajte se.
3. Preverite okoliščine, ki pomenijo tveganje za izgorelost: trajne neugodne okoliščine so največkrat nenehen vir izčrpavanja.
4. Preverite osebnostne značilnosti, ki pomenijo tveganje za izgorelost: največje tveganje pomenita storilnostno pogojeno samovrednotenje in deloholizem. Diagnostični test: Testirajte se.
5. Preverite svoje vrednote in osebno poslanstvo: razmislite o svojih vrednotah, saj pomembno vplivajo na ravnanje, pa tudi o svojem življenjskem poslanstvu – kaj želite od sebe in zase?
6. Razmislite o tem, v kaj vlagate svoj čas in energijo: preverite, ali svoj čas in energijo v resnici vlagate v to, kar želite v življenju.
7. Razdelite dejavnosti na tiste, ki vas izčrpavajo, in tiste, ki zapolnjujejo vaše potrebe: uravnotežite oba seznama – omejite dejavnosti, ki vas obremenjujejo – ali pa več časa namenite tistim, ki vas razbremenjujejo.
8. Poskrbite za dovolj počitka: rekreacija resda lahko prinese nekaj sprostitve, vendar ne more nadomestiti počitka, zlasti če jo razumete kot obveznosti in se je lotevate kompulzivno.
9. Postavite si omejitve: začnite prepoznavati in si postavljati stvarne omejitve.
10. Postavljanje realnih ciljev: ko si zastavite cilj, se vprašajte, ali imate ustrezno podporo, ter potrebne veščine, znanje, čas in energijo, da ga dosežete. Vedeti morate: katere posamezne postopke je treba opraviti in kako se jih morate lotiti, da boste cilj tudi dosegli. Pridobiti morate soglasje vseh, od katerih je odvisno doseganje cilja. Preverite, ali imate ustrezna znanja in veščine ali kako jih pridobiti. Poznati morate končni rok in roke za posamezne faze. In ne nazadnje: znano vam mora biti, po čem boste vedeli, da ste dosegli cilj.
Če vam kljub trudu ne uspe trajno uravnotežiti razmerja med delom delovanja, ki vam jemlje energijo, in tistim, ki vam jo vrača, ali če vam počitek prinaša celo več tesnobe kot razbremenitve, je treba poiskati psihoterapevtko pomoč, saj to pomeni, da so vaše notranje prisile in tvegane osebnostne značilnosti premočne.
Tisti z več osebnostnimi značilnostmi, ki pomenijo tveganje za izgorevanje (kandidati za izgorevanja in tisti, ki že izgorevajo), naj poiščejo strokovno pomoč pri psihoterapevtu. Za spreminjanje teh osebnostnih značilnosti sta namreč potrebni strokovna podpora in pomoč, saj gre za notranje zapovedi, prisilo, ki žene v pretirano angažiranost, deloholizem in perfekcionizem.
Človek z labilnim samovrednotenjem, ki je odvisno od dosežkov in priznanj, dela zato, ker se brez pohvale za dosežke počuti slabo. Prav zato so zanj nasveti, kot je »naučite se reči ne!«, neučinkoviti, če prej ne odpravi vzrokov, ki sprožajo tesnobo in občutke krivde. Tega večini ljudi ne uspe preseči brez strokovne pomoči.