Spopadanje s karanteno - koronavirus - SARS-CoV-2 (COVID-19)

Kako se psihološko spoprijeti s karanteno in samoizolacijo

Samozaščitno obnašanje je hkrati tudi družbeno odgovorno

 

Znašli smo se v situaciji, ki je nenadno in nepričakovano spremenila naše ustaljene ritme delovanja. Številni delajo od doma, nekateri so v strahu pred okužbo s koronavirusom že v samoizolaciji, še vedno pa se najdejo posamezniki, ki priporočil za varno vedenje v času pandemije ne spoštujejo in jih celo podcenjujejo.

Takšno vedenje lahko stigmatizira odgovorne posameznike, zato je za zdravje vseh ključno, da ne podležemo tovrstnim pritiskom in posmehu. Odgovorno samoomejujoče ravnanje je stvar čustvene zrelosti ter osebne in družbene odgovornosti, ne pa paranoidnosti ali »panike«.

Pozor!

Samoizolacija je v prvi vrsti namenjena zajezitvi širjenja koronavirusa SARS-CoV-2 (COVID-19)

Nemudoma vzpostavimo varnostno kulturo

Ljudje smo družbena bitja, zato naša stališča in vedenje v veliki meri vplivajo tudi na vedenje drugih. Zlasti za starše, vodje … torej za ljudi, ki so v vlogi avtoritet, je nadvse pomembno, da je njihovo vedenje vzor varnega ravnanja v zdajšnji situaciji.

Jasna in nedvoumna stališča ter ustrezno obnašanje (upoštevanje higienskih ukrepov, delo od doma, samoizolacija …) so osnovni gradniki varnostne kulture, ki jo moramo kar najhitreje vgraditi v obstoječe sheme vedenja, tako da bodo ti varnostni ukrepi postali povsem samodejni.

Zaradi možnosti preobremenitve zdravstvenih ustanov opustimo tudi vse tvegane dejavnosti, ki lahko pripeljejo do poškodb.

Ljudje se v nevarni situaciji večinoma ne obnašajo panično

,Panični odziv ljudi je zelo redek; zanj so navadno potrebne prav posebne okoliščine, ki v posamezni situaciji nastopijo hkrati. Da pride do paničnega vedenja, so potrebni neposredna nevarnost, ozko grlo rešitve (reši se lahko le nekaj ljudi) in vznemirjena množica. Ob primernem obveščanju o nevarnosti ljudje ne postanejo panični, so pa previdni in pripravljeni sprejeti vsako informacijo, ki je vsebinsko neposredno povezana z nevarnostjo.

Če so ljudje vnaprej ustrezno in dosledno obveščani, in to z enoznačnimi ter jasnimi sporočili o nevarnosti in ustreznem ravnanju, se večinoma tudi ustrezno odzivajo in spoštujejo varnostne ukrepe, četudi jih ne razumejo povsem. Zato je nadvse pomembno spremljati informacije o ukrepanju ustreznih ustanov (na primer NIJZ), ne pa se odzivati na nepreverjene objave na družabnih omrežjih, saj njihov izvor ni ne znan in ne potrjen. Navadno zadostuje dnevni pregled informacij, če pa jih je treba spremljati pogosteje, na to posebej opozorijo ustrezni organi in mediji.
 

Ne negativizem ne nestvarni optimizem

Kor8

Protislovno, toda v takih razmerah je optimistična naravnanost zelo zaželena, vendar le, če upoštevamo stvarno nevarnost in zmoremo prenašati negotovost. Ker ne vemo, kako dolgo utegne trajati samoizolacija, pa tudi tega ne, kdaj bodo znanstveniki odkrili cepivo, okužba pomeni nevarnost. Skratka, ne glede na napredek znanosti v tem trenutku ne moremo z gotovostjo napovedati, kdaj se bo življenje normaliziralo. V takih primerih se utegne pojaviti obrambni optimizem, ki ga lahko razumemo kot psihološki obrambni mehanizem; poskuša nas namreč zaščiti pred neprijetnimi občutki, ki jih sprožata ujetost in negotovost.

Nevarnost obrambnega optimizma je prav v tem, da se utegnemo zateči k vedenju, ki ni samozaščitno, ali pa se tolažimo z nestvarnimi napovedmi, da bo situacija kmalu minila. Taka drža lahko pripelje do globokega razočaranja, ko balonček naših idealiziranih predstav poči. Bolje je zavzeti držo obrambnega pesimizma, ki ne pomeni negativističnega pogleda na svet, ampak sledi znameniti sintagmi »upamo na najboljše, pripravljeni smo na najslabše«. Negotovost je treba nekako prenesti in se opomniti, da smo kot organizem prilagojeni na to, da jo lahko prebrodimo.

Kor8

Skrb za duševno zdravje

Zelo pomembno je, da svoje strahove, dvome in negotovosti delimo z zaupanja vrednimi osebami, vendar ob primernem času in na primeren način, saj smo se vsi znašli v istem čolnu in moramo računati s tem, da so nekateri ljudje zelo prestrašeni in negotovi, četudi to zanikajo, ne kažejo ali o tem ne govorijo.

Zdaj nikakor ni čas za vsebine, ki nas vznemirjajo. Raje se družimo varno – zamotimo se, znova se ukvarjajmo z morda pozabljenimi dejavnostmi in s konjički, za katere prej nismo našli časa. Pazimo na ritem spanja: tudi ob koncih tedna vstajajmo in hodimo spat ob isti uri.

Kor11

Vzpostavitev in ohranjanje strukture življenja in dela

Delo večinoma poteka na osnovi avtomatiziranih procesov – od vstajanja do vrnitve iz službe in počitka. Te rutine smo vajeni, njena nenadna prekinitev pa lahko pomeni določeno stopnjo obremenitve, saj za prilagoditev na spremembo, četudi ta ni povezana z nevarnostjo okužbe, potrebujemo določeno količino energije.

Zelo pomembno si je postaviti stvarne in jasne smernice za vsakodnevno rutino ter jih tudi upoštevati, saj se bo le tako življenje lahko normaliziralo. Ljudje potrebujemo predvidljivost, zato je v novih okoliščinah vzpostavitev drugačne rutine prva realna potreba, saj nas psihološko stabilizira.

Verjetno bomo vsi potrebovali kar nekaj časa, preden se bomo navadili na novi ritem življenja in dela.


Kor20

 

 

 

Socialna vključenost


 

 

Samoizolacija naj bo zgolj telesna, nikakor pa ne sme biti tudi psihosocialna. Zdaj je pravi čas za konstruktivno rabo družabnih omrežij in vseh prednosti, ki jih prinaša informacijska tehnologija.

Viri:

Breakwell, G. M. (2014). The Psychology of Risk: Cambridge University Press.
Brooks, S. K., Webster, R. K., Smith, L. E., Woodland, L., Wessely, S., Greenberg, N., & Rubin, G. J. (2020). The psychological impact of quarantine and how to reduce it: Rapid review of the evidence. The Lancet, 0(0). https://doi.org/10.1016/S0140-6736(20)30460-8
Dekker, S. (2012). Just Culture: Balancing Safety and Accountability: Ashgate.
Institute, A. N. S., & Association, A. I. H. (2005). American National Standard: Occupational Health and Safety Management Systems: American Industrial Hygiene Association.
Kline, M., Polič, M., & Zabukovec, V. (1998). Javnost in nesreče: obveščanje, opozarjanje, vplivanje: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete v Ljubljani.
Kovoor-Misra, S. (2019). Crisis Management: Resilience and Change: SAGE Publications.
Reason, J., & Press, C. U. (1990). Human Error: Cambridge University Press.
Sabin, E. J., Bigda-Peyton, T. G., Brown, J. P., & Patankar, P. M. S. (2012). Safety Culture: Building and Sustaining a Cultural Change in Aviation and Healthcare: Ashgate Publishing Limited.
Stanton, N. A. (2018). Trust in Military Teams: CRC Press.
Trimpop, R. M. (1994). The Psychology of Risk Taking Behavior: Elsevier Science.
Watzlawick, P., Weakland, J. H., & Fisch, R. (2011). Change: Principles