Razlika med psihiatrično in psihoterapevtsko obravnavo
Psihoterapevtska in psihiatrična obravnava se razlikujeta, zato se pri zdravljenju duševnih motenj lahko dopolnjujeta.
Diagnoza
Diagnosticiranje v psihoterapiji je namenjeno prepoznavi in opredelitvi pacientove osebnostne strukture, zato osrednji del diagnosticiranja obsega zbiranje podrobnih podatkov iz klientove anamneze (osebna zgodovina in njegovo trenutno funkcioniranje), ki mu je lahko pridruženo psihološko testiranje. Težave in simptomi so samo (manjši) del podatkov, ki jih potrebuje psihoterapevt. Diagnoza pomaga določiti močnejše in šibkejše plati klientove osebnosti ter ugotoviti, kako se kažejo v njegovem doživljanju, čustvovanju, odzivanju in vedenju.
Diagnosticiranje v psihiatriji je usmerjeno na določitev pacientove bolezni ali motnje na osnovi težav oziroma simptomov. Ob pomoči medicinske klasifikacije (DSM-V – Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders, 5. izdaja) dobi pacient diagnozo bolezni oziroma motnje, ki je označena s pripadajočo šifro iz te klasifikacije. Psihiater si lahko pri postavitvi diagnoze pomaga tako, da pacienta pošlje na psihološko testiranje.
Zdravljenje
Psihodinamsko psihoterapevtsko zdravljenje odpravlja temeljne vzroke posameznih simptomov in težav. Njegova prednost je v tem, da tak pristop človeka tudi v resnici ozdravi; pri veliki večini klientov, ki zaključijo proces, so rezultati dolgotrajni oziroma trajni. Zavedati pa se moramo, da ima pri hujših duševnih motnjah (npr. psihoze) omejen vpliv. Tudi hujše odvisnosti od psihoaktivnih snovi pogosto zahtevajo drugačno psihoterapevtsko obravnavo in popolno abstinenco (vzdržnost), kar je včasih zelo težko doseči.
Psihoterapija vedno zahteva posameznikovo svobodno odločitev za zdravljenje, saj brez sodelovanja terapevta in pacienta ni možno. Včasih je ovira v tem, da se človek, ki potrebuje in si tudi želi psihoterapevtskega zdravljenja, z njim odlaša, ker se boji stigmatizacije. Prav zato je nadvse pomembna informacija, da so vsebine, ki jih pacient pove psihoterapevtu, popolnoma zaupne. Brez pacientovega izrecnega soglasja jih ne sme deliti z nikomer – niti z njegovim osebnim zdravnikom; enako velja za delodajalca in družinske člane.
Psihiatrično zdravljenje je usmerjeno predvsem na odpravljanje simptomov duševnih motenj s psihofarmakološkimi sredstvi (zdravila). Slabost te oblike zdravljenja je v tem, da duševna motnja samo z jemanjem tablet ne izgine, izginejo le njeni simptomi – za trajnejši rezultat so nujne tudi druge oblike zdravljenja. Dobra plat tovrstnega zdravljenja je, da psihofarmakološka sredstva razmeroma hitro omilijo simptome duševnih motenj. V psihiatriji poznamo tudi prisilno zdravljenje, ki je včasih nujno, predvsem v nekaterih akutnih primerih (akutna psihotična epizoda, manična epizoda …).
