Shizofrenija

Kdaj se začne

Bolezen se navadno pokaže v obdobju odraščanja. Moški najpogosteje obolevajo med 15. in 25. letom, ženske pa med 25. in 35. letom. Razlogi za poznejše obolevanje žensk še niso povsem jasni. Prvi pojav bolezni po 40. letu je redek, še veliko redkeje pa bolezen nastopi že v otroštvu.

Simptomi

Afektivni (čustveni) simptomi

Čustvena izraznost je zmanjšana ali neustrezna. Bolnikovo čustvovanje je togo in pogosto neskladno s situacijo. Kaže se s togo obrazno mimiko, slabim očesnim stikom in z upočasnjenim govorom. Včasih se bolnik smeji ob neustreznih situacijah ali se hihita brez slehernega razloga. Nastopi lahko tudi izrazita depresivnost.

Nekritičnost

Kot rečeno, je ena od najtežjih značilnosti psihoze to, da bolnik ne verjame, da je bolan. Občutki, misli, glasovi, vse to se mu zdi resnično, vse se mu »resnično dogaja«, zato težko verjame ljudem, ki mu govorijo, da gre za bolezen. Temu pojavu pravimo nekritičnost do bolezni. Zaradi nekritičnosti lahko bolnika s psihozo pripeljejo in sprejmejo v bolnišnico tudi brez njegove privolitve, proti njegovi volji. Šele takrat, ko zdravila dosežejo, da nima več blodenj in halucinacij, lahko spozna, da je imel psihozo in da je bilo zdravljenje potrebno. Nekritičnost je tudi razlog, da bolniki s psihozo pogosto opustijo jemanje zdravil, čeprav jim je zdravnik svetoval, naj jih uživajo redno.

Pridružene motnje

Najpogostejša pridružena motnja je zloraba psihoaktivnih snovi (alkohol, droge), do katere pride pri vsakem drugem pacientu. Veliko bolnikov s shizofrenijo za lajšanje simptomov pogosto posega po drogah in alkoholu. Tudi odstotek kadilcev je večji kot pri splošni populaciji. Podobno pogosta je soobolevnost z depresivno motnjo in anksiozno motnjo, 15 odstotkov pacientov s shizofrenijo ima panično motnjo, tretjina posttravmatsko stresno motnjo, četrtina pa obsesivno kompulzivno motnjo. Zelo visoka je tudi soobolevnost z mejnimi osebnostnimi motnjami.

Podobne motnje

Diagnoze shizofrenija ne postavimo, če ima pacient izrazite depresivne ali manične simptome, enako velja v primerih, ko ni očitno, da so shizofrenski simptomi predhodnica čustvenih motenj. Te diagnoze ne uporabljamo, kadar je opaziti razvidne znake možganske bolezni, prav tako ne v času intoksikacije z drogo ali odtegnitvene krize.

Psihotične simptome je opaziti pri številnih drugih duševnih motnjah, denimo pri bipolarni motnji, mejni osebnostni motnji, pri zastrupitvi z drogami, ob odtegnitvi nekaterih zdravil, pa tudi pri nekaterih organskih boleznih (demenca, Huntingtonova bolezen, možganska kap, delirij …). Blodnje (nebizarne) je opaziti tudi pri trajni blodnjavi motnji, umikanje iz družbe pa pri socialni anksioznosti in nekaterih osebnostnih motnjah. Včasih je težko razlikovati med obsesijami, do katerih pride pri obsesivno kompulzivni motnji, in blodnjami pri shizofreniji.

Testirajte se:

SHIZOFRENIJA 

Pogostnost

Velja, da psihotična motnja prizadene od 1 do 2 odstotka vseh ljudi. Bolezen se pojavlja pri obeh spolih, v vseh rasnih in etničnih skupinah ter neodvisno od socialnega statusa. Nekoliko pogostejša je pri moških (1,5 : 1). 

Dejavniki tveganja

·       dednost: povečano tveganje v primeru, da ima to bolezen kateri od bližnjih sorodnikov,
·       zapleti med nosečnostjo in ob rojstvu,
·       zloraba drog,
·       psihosocialni dejavniki (odnosi v družini). 

Dokončnega odgovora na vprašanje, kaj je vzrok za psihotične motnje, še ne poznamo. Najverjetneje gre za preplet več notranjih in zunanjih dejavnikov. Dejavniki, ki prispevajo, da je oseba dovzetnejša za nastanek psihoze, so dednost, poškodbe možganov pred in ob rojstvu ter okužbe v zgodnjem obdobju življenja.

Dejavniki, ki lahko sprožijo nastanek psihoze, so stres, velike življenjske obremenitve, neprijetni dogodki v okolju, izgube (smrt v družini, razpad zveze, izguba delovnega mesta) in jemanje prepovedanih drog. 

Biološka ranljivost – genetske značilnosti

Psihoza ni dedna bolezen, vendar se v nekaterih družinah pojavlja pogosteje. Možnost za nastanek bolezni je večja, če jo ima kateri od staršev (ali oba), vendar to nikakor ne pomeni, da bodo zboleli tudi potomci. Ocene dednosti se med seboj razlikujejo, saj je težko razlikovati med učinki genetskih dejavnikov in učinki okolja.

Dednost pomeni tveganje v primeru bližnjega sorodstva s prizadeto osebo. Pri enojajčnih dvojčkih je tveganje večje (40 %), če se shizofrenija pojavi pri enem od njiju. Tveganje je večje v primeru, da sta prizadeta oba starša (približno 50 %), kot če se bolezen pojavi pri enem od staršev (13 %).

V nastanek bolezni so verjetno vpleteni številni geni; vsak od njih vpliva le malo, pot njihovega prenosa in način izražanja pa sta neznana. Zdi se tudi, da se genetski vzroki za shizofrenijo in bipolarno motnjo prekrivajo. 

Biološka ranljivost – nevrobiološke značilnosti

Natančen vzrok shizofrenije še ni znan, vendar jo povezujejo s komaj opaznimi razlikami v strukturi možganov (v 40 do 50 odstotkih primerov) in s kemijo možganov v obdobju akutnih psihotičnih stanj. Raziskave, opravljene na osnovi nevropsiholoških testov in slikovnih preiskav (fMRI, PET), s katerimi so raziskovali funkcionalne razlike v delovanju možganov, so pokazale, da so razlike najpogostejše na območju čelnih režnjev, hipokampusa in senčnih režnjev.

Psihološka ranljivost – družinske okoliščine

Čeprav strokovnjaki menijo, da ni neposredne povezave med vzgojo in shizofrenijo, klinične izkušnje kažejo, da so disfunkcionalni odnosi v družini, pretirana čustvena ekspresija (zlasti pretirana kritičnost staršev), sovražnost in pretiran nadzor povezani z razvojem in s potekom bolezni pri osebah, ki so genetsko ranljivejše, čeprav vzročno-posledična povezava še ni dokončno dokazana. Ugotovili so tudi vzročno povezavo med zlorabo v otroštvu in psihozami (predvsem halucinacijami) v odraslosti, vendar je zaradi metodoloških pomanjkljivosti še ni mogoče z gotovostjo potrditi. 

Psihološka ranljivost – tvegane osebnostne lastnosti

Raziskave so pokazale, da so pacienti s shizofrenijo čustveno labilnejši, bolj zaprti vase in manj vestni kot pripadniki povprečne populacije. Pri njih je opaziti tudi višjo anhedonijo, manj pozitivne navezanosti ter več težav v odnosih z vrstniki in osebami nasprotnega spola. Tudi pri osebah, ki se šibkeje zaznavajo in ki težje čustveno razlikujejo med sabo in starši, obstaja večje tveganje za razvoj shizofrenije. Možnost za okrevanje se poveča, če pacient razvije večje samozaupanje in v odnosu s starši zgradi trdnejše psihološke meje.

Nedavne ugotovitve kažejo, da se številni posamezniki s shizofrenijo kljub otopelemu videzu čustveno odzivajo, še posebno na stresne in negativne dražljaje; tovrstna občutljivost lahko pri osebi povzroči ranljivost za simptome ali motnjo. 

Psihološka ranljivost – travmatični dogodki in drugi stresorji

Že dolgo se govori o povezavi med zapleti med nosečnostjo in ob rojstvu ter večjim tveganjem za nastanek shizofrenije, vendar so dokazi o tem mešani. Raziskave zgodnje shizofrenije pri otrocih so pokazale večjo možnost za nastanek shizofrenije, če ob rojstvu pride do zapletov (hipoksija …). Obstaja tudi možnost, da so zapleti ob rojstvu prej posledica kot pa vzrok za nenormalen nevrološki razvoj. To naj bi podpirali izsledki raziskave, po kateri naj bi imeli ljudje s shizofrenijo ob rojstvu manjšo glavo kot kontrolna skupina. Pri tem gre najverjetneje za posledice genetskih defektov, virusnih okužb v maternici, podhranjenosti … Virusne okužbe v zgodnji nosečnosti in stradanje matere so dejavniki tveganja za razvoj te motnje, saj oboje vpliva na razvoj zarodkovih možganov.

Pomemben dejavnik tveganja pri genetsko ranljivejših ljudeh je tudi uporaba drog (marihuana, LSD, amfetamini, kokain …), zlasti v obdobju, ko se možgani še razvijajo. 

Med dejavnike, ki jih povezujejo z razvojem shizofrenije, spada tudi bivalno okolje. Življenje v urbanem okolju, tako v otroštvu kot v odrasli dobi, podvoji tveganje za nastanek shizofrenije. Med pomembne dejavnike spadajo še socialna osamitev, rasna diskriminacija, družinske težave, brezposelnost in slabe stanovanjske razmere. Tudi hud stres in velika življenjska sprememba je lahko sprožilni dejavnik za razvoj psihotičnosti pri osebi, ki je dedno nagnjena k tej bolezni.

Psihološke teorije psihotičnih motenj govorijo o tem, da med poglavitne razloge za nastanek psihoze spada motnja v doživljanju »sebe« kot ločenega od okolja, da so torej meje med »jazom« in okolico bolj ali manj nekonsistentne. Z razlogi za nastanek takšnih stanj se ukvarja več teorij, med katerimi sta v ospredju dve.

Prva predvideva, da je razlog za nastanek psihoze zgodnji duševni konflikt ter posledična regresija ego in superego funkcij. Blodnje naj bi bile posledica mehanizmov zanikanja ali nasprotovanja ter projekcije potisnjenih nesprejemljivih impulzov, ki uidejo iz nezavednega v zavestno.

Znaki, kot so zapiranje vase, oteženo učenje in prisluhi, še ne pomenijo nujno shizofrenije, toda če trajajo dalj časa, je dobro poiskati strokovno pomoč. Začetek te motnje je mogoče zlahka spregledati, saj se najpogosteje začne v adolescenci, ko so spremembe čustvovanja in vedenja tudi sicer pogoste.

Bolezen se večinoma začne prikrito, z neznačilnimi znaki, ki jih celo strokovnjaki utegnejo sprva zamenjati z znaki, značilnimi za večino najstnikov: popuščanje pri šolskih in domačih obveznostih, zožitev vsakodnevnih dejavnosti, zapiranje vase … Opazno je izogibanje družbi, mladostnik raje ostaja doma, razmišlja ... Seveda ti znaki še ne pomenijo duševne motnje, toda če trajajo dalj časa (več mesecev), je prav, da mladostnik poišče pomoč pri zdravniku ali psihiatru. Raziskave dokazujejo, da zgodnje zdravljenje teh neznačilnih simptomov zmanjša možnost poznejšega razvoja shizofrenije. Jemanje ustreznih zdravil (tudi v majhnih odmerkih) pogosto prepreči razvoj bolezni. Ker bolniki sodobna zdravila znatno lažje prenašajo, ni razloga, da bi ob prvih znakih shizofrenije odlašali z zdravljenjem. Pomembno je, da začnemo bolezen zdraviti, še preden se v celoti razvije.

Zdravniška pomoč je nujna tudi zato, ker je s shizofrenijo povezana nadpovprečna stopnja samomorilnosti. Od 20 do 40 odstotkov pacientov s to boleznijo vsaj enkrat poskuša narediti samomor. Bolj ogroženi so moški, zlasti tisti, ki so poleg tega depresivni, ter tisti z visokim inteligenčnim količnikom.

Diagnoza

Za postavitev diagnoze shizofrenija morata biti vsaj mesec dni ali več prisotna najmanj dva od naslednjih značilnih simptomov:

·       blodnje,
·       halucinacije,
·       dezorganizirano govorjenje (miselna disociiranost, miselna zapora …), 
·       dezorganizirano ali katatonsko vedenje,
·       negativna simptomatika pri čustvovanju in motivaciji.

(Opomba: pri prvem kriteriju zadošča že en bolezenski znak, enako velja, če so blodnje bizarne oziroma značilno shizofrenske ali če so halucinacije značilno shizofrenske.)

Bolnik je že vse od nastopa bolezni pretežno prizadet na enem ali več življenjskih področjih (delo, medosebni odnosi, skrb zase …). Raven funkcioniranja na teh področjih je v primerjavi s časom pred boleznijo opazno znižana. Nepretrgani znaki motnje morajo trajati najmanj šest mesecev. V tem obdobju morajo biti prisotni še simptomi aktivne faze, ki se kažejo vsaj mesec dni (ali manj, če je zdravljenje uspešno), lahko pa tudi prodromalni in rezidualni znaki – bodisi kot zgolj negativna simptomatika bodisi kot manj izraziti glavni znaki bolezni.

Na osnovi temeljite analize naštetega zdravnik postavi diagnozo in se odloči za primerno zdravljenje.