Shizofrenija je najpogostejša psihotična motnja, obstaja pa še vrsta drugih, ki se med seboj razlikujejo po trajanju, resnosti in naravi, denimo paranoidna, shizoafektivna in shizotipska psihoza. Poleg tega lahko psihotični simptomi nastopijo tudi pri motnjah, ki ne sodijo med psihoze, denimo pri depresiji ali bipolarni motnji.
To je priljubljen in trdovraten mit, s katerim se pogosto srečujemo v knjigah, filmih in medijih, kar je najbrž predvsem posledica tega, da beseda shizofrenija pomeni »razcepljen um«. Edino, od česar se shizofrenik odcepi, je resničnost – navadno gre za kratkotrajno in zgolj delno izgubo stika z resničnostjo. Posledica tega so na videz neprimerni odzivi na dražljaje in življenjske situacije. Ljudje s to motnjo torej ne »preklapljajo« med več osebnostmi. Še najbližje temu opisu je disociacijska motnja identitete, ki je zelo redka – povrhu se celo strokovnjaki ne strinjajo, ali sploh obstaja.
Imeti psihozo in biti psihopat ni isto. Tudi za to zmotno prepričanje so pretežno krivi mediji, ki ohranjajo tabuje o duševnih boleznih. Ljudje, ki trpijo zaradi psihoze, so nasilni le izjemoma in niso nič nevarnejši kot kdor koli drug, ki ga srečate na ulici. Večina shizofrenikov skuša omejiti interakcije in dražljaje, saj zanje utegnejo biti premočni. Drži pa, da se nekateri ljudje nenadoma počutijo preplavljeni z dražljaji in občutki, zato utegnejo izbruhniti, vendar ne tako, da bi se izbruh zdel »nasilen«. Do tovrstnih izbruhov pride, ker so prestrašeni, zmedeni in obupani. Zanimivo je, da so ljudje s shizofrenijo pogosteje žrtve nasilnih kaznivih dejanj kot pripadniki splošne populacije! Dodati je treba, da je stopnja samomorov pri osebah s shizofrenijo višja, vendar gre pri samomoru za nasilje, ki je usmerjeno nase, ne na druge ljudi.
Psihoza nima opraviti s šibkim značajem, pač pa je rezultat sprememb v načinu delovanja možganov (strukturne spremembe ali neravnovesje nevrotransmiterjev/hormonsko ravnovesje). Ti vzroki nimajo nobene zveze z močjo volje. Zdravila so navadno prvi korak pri uspešnem zdravljenju, uporabljamo pa jih skupaj s psihološkimi pristopi.
Psihoza je motnja, ki vpliva na možgane in zahteva zdravljenje. Oseba utegne veliko spati zaradi motnje, ne zato, ker bi bila lena.
Težave pri učenju so lahko posledica bolezni, ne pa nizke inteligence. Shizofrenija se lahko razvije tudi pri ljudeh, ki so na svojem strokovnem področju geniji (denimo matematik John Nash).
Pri veliki večini pacientov s shizofrenijo se bolezen tako izboljša, da večino časa živijo brez težav, pri polovici pa se psihotična epizoda sploh nikoli ne ponovi in lahko živijo povsem brez omejitev. Pri tistih, pri katerih se simptomi vračajo, bolezen sicer lahko pomeni določeno oviro pri nekaterih vidikih delovanja in medosebnih odnosov, vendar zaradi tega niso obsojeni na trajno životarjenje v bolnišničnih sobah, kot pogosto prikazujejo filmi.
Ljudje s psihotičnimi motnjami niso nori, le resničnost doživljajo drugače, pogosto samo začasno. To lahko pomeni, da vidijo in slišijo stvari, ki jih v resnici ni, verjamejo stvari, ki jih večina ljudi ne verjame, ter delujejo/govorijo zmedeno ali nenavadno.
Približno en odstotek ljudi doživi psihotično motnjo. Zloraba drog v resnici utegne biti sprožilec akutne epizode psihoze, vendar le pri osebah, ki so ranljive za to motnjo. Zdrav življenjski slog lahko prispeva k zmanjšanju tveganja za izbruh bolezni.
Pojav psihotičnih bolezni je včasih nenaden, denimo v primerih, ki so posledica neželenih učinkov nekaterih zdravil, zlorabe drog ali pri nekaterih organskih boleznih/poškodbah. V večini primerov se simptomi razvijajo in krepijo postopoma, kar je znano kot prodromalno obdobje, ki nastopi, še preden se motnja pokaže v vsej svoji moči. Navadno gre za preplet psihotičnih simptomov, kot so halucinacije in blodnje, skupaj s simptomi depresivnosti in kognitivnih težav, kot so težave s spominom, z jezikom in s pozornostjo.
Shizofrenija ima več podtipov; ta opis se nanaša le na paranoidno shizofrenijo, že katatonična shizofrenija pa je povsem drugačno obolenje. Velika večina simptomov shizofrenije ni tako opaznih, kot je značilno za blodnje in halucinacije; zazna jih predvsem pacient. Težave pri razmišljanju, neusklajeni ali neustrezni čustveni odzivi, težave pri odločanju in podobno so samo del vrste simptomov, ki se utegnejo pojaviti pri tej bolezni.
Obstajajo učinkovite medicinske in psihološke metode, ki lahko pomagajo preprečiti razvoj psihotičnih simptomov ter zmanjšati njihovo intenzivnost in pogostost. Antipsihotična zdravila so lahko učinkovita pri zdravljenju simptomov, kot so blodnje in halucinacije, medtem ko zdravila proti depresiji pomagajo pri slabem razpoloženju, ki pogosto spremlja psihozo. Psihološko zdravljenje obsega psihoedukacijo, individualno psihoterapevtsko zdravljenje ter skupinsko ali družinsko terapijo. Ljudem pomaga razumeti njihovo izkušnjo, omiliti tesnobo in stisko ter izboljšati sposobnost uravnavanja in obvladovanja motnje.
Shizofrenija sodi v shizofrenski spekter psihotičnih motenj, ki obsega shizofrenijo, druge psihotične motnje in shizotipsko osebnostno motnjo, za katero so značilni: blodnje, halucinacije, neorganizirano mišljenje, dezorganizirane ali abnormalne motorične motnje (katatonija) in negativni simptomi.
Shizofrenija je kronična progresivna duševna bolezen, ki jo povzroča motnja v delovanju možganov. Zanjo je značilno izkrivljeno mišljenje, prav tako zaznavanje, medtem ko je čustvovanje neustrezno ali otopelo. Jasna zavest in intelektualne sposobnosti se navadno ohranijo, čeprav se sčasoma utegnejo razviti tudi kognitivni primanjkljaji (spoznavne spremembe), ki obolelega pomembno ovirajo pri njegovem vsakodnevnem delovanju. Med najpomembnejše psihopatološke spremembe spadajo še fenomen miselnega odmeva, vsiljevanje (vcepljanje) ali odtegovanje misli, »pošiljanje misli po radiu«, blodnjavo zaznavanje, občutek nadzorovanosti, vplivanje na misli ali njihovo oviranje, halucinatorni glasovi, ki v tretji osebi obrekujejo pacienta, miselne motnje in negativni simptomi.
Shizofrenske motnje lahko potekajo kontinuirano ali v epizodah, lahko pa se tudi zgodi, da posameznik doživi eno samo epizodo ali nekaj epizod s popolno ali delno remisijo. Najpogostejši potek bolezni obsega več zagonov oziroma epizod z vmesnimi obdobji popolnega ali delnega izboljšanja.
Paranoidna shizofrenija
Zanjo so značilne razmeroma stabilne, pogosto paranoidne blodnje, ki jih navadno spremljajo halucinacije, zlasti slušne halucinacije in halucinacije telesnega občutka. Motnje čustvovanja, motivacije in govora ter katatonski simptomi (parafrenska shizofrenija) so razmeroma redki ali pa sploh ne nastopijo.
Hebefrenska shizofrenija
Pri tej obliki shizofrenije izstopajo čustvene motnje; blodnje in halucinacije so bežne in fragmentarne, vedenje nezanesljivo in nepredvidljivo, manirizmi so nekaj običajnega. Razpoloženje je plitvo in neustrezno, mišljenje neorganizirano, govor nekoherenten. Bolnik teži k socialni izolaciji. Zaradi hitrega razvoja negativnih simptomov, zlasti poplitvenja čustvovanja in opešanja motivacije, je napoved navadno slaba. Hebefrenijo največkrat diagnosticirajo v adolescenci in pri mladih odraslih (dezorganizirana shizofrenija, hebefrenija).
Katatonska shizofrenija
Za katatonsko shizofrenijo so značilne izrazite psihomotorične motnje, ki lahko nihajo med skrajnostmi – med hiperkinetičnostjo in stuporjem ali med samodejno poslušnostjo in negativizmom. Bolnik lahko dolgo ohranja vsiljene drže in položaje. Pride lahko tudi do epizod močnega vzburjenja. Katatonski pojavi lahko nastopijo v kombinaciji s sanjskimi oziroma oneroidnimi stanji z živimi scenskimi halucinacijami (katatonski stupor, shizofrenska katalepsija, katatonija, voščena upogljivost).
Nediferencirana shizofrenija
Pri nediferencirani shizofreniji gre za psihotična stanja, ki ustrezajo diagnostičnim merilom za shizofrenijo, le da se ne ujemajo z nobenim drugim podtipom ali pa kažejo več kot eno od njegovih značilnosti, vendar brez jasnega prevladovanja katere od skupin diagnostičnih značilnosti (atipična shizofrenija).
Postshizofrenska depresija
Depresivna epizoda, ki je lahko tudi dolgotrajna, nastopi kot ostanek po shizofrenski bolezni. Nekateri shizofrenski simptomi, bodisi pozitivni bodisi negativni, so še prisotni, vendar v klinični sliki ne prevladujejo več. V depresivnem stanju lahko pride do velikega povečanja samomorilne ogroženosti.
Rezidualna shizofrenija
Kronična faza v razvoju shizofrenske bolezni, pri kateri je opazno jasno napredovanje od zgodnje do poznejše faze. Za rezidualno shizofrenijo so značilni dolgotrajni – čeprav ne nujno ireverzibilni – negativni simptomi; psihomotorična upočasnjenost, okrnjena dejavnost, čustvena otopelost, pasivnost in pomanjkanje pobude, količinska in vsebinska govorna osiromašenost, borna nebesedna komunikacija (pogled, glasovna modulacija, drža), zanemarjena zunanjost, osiromašena socialna učinkovitost (kronična nediferencirana shizofrenija, shizofrenski preostanek, shizofrensko rezidualno stanje).
Enostavna shizofrenija
Motnja, pri kateri se prikrito, vendar progresivno, razvijejo čudaštva v vedenju, nesposobnost upoštevanja družbenih zahtev in upadanje splošne storilnosti. Sčasoma se pokažejo tudi značilne negativne poteze rezidualne shizofrenije (denimo čustvena otopelost ali opešanje volje), ne da bi bilo poprej opaziti očitne psihotične simptome.
Druge vrste shizofrenije
Cenestetična shizofrenija, shizofreniformna motnja BDO, psihoza BDO.
Čeprav ime morda spominja na »razcepljenost«, ne gre za bolezen, ki se kaže kot dvojna ali razcepljena osebnost, kakršno poznamo iz filmov.
Pred nastopom akutne faze shizofrenije pri treh četrtinah pacientov pride do predhodnega stanja (prodromalno stanje), ki lahko traja od nekaj mesecev do nekaj let ter poteka v dveh fazah, predpsihotični in psihotični.
Predpsihotični prodrom se navadno začne s čustvenimi simptomi: depresivno razpoloženje, nemir, strah, motnje spanja, razdražljivost … Tem navadno sledijo simptomi iz negativnega spektra (umik vase …), ki se jim pridružijo kognitivne motnje (težave s spominom, koncentracijo …) in motnje na socialnem področju (zanemarjanje, umik iz socialnih stikov …).
Predpsihotičnim afektivnim prodromalnim simptomom sledijo značilni simptomi, ki pa jih najprej opazi le bolnik. To že utegnejo biti nekateri pozitivni simptomi, vendar še ne izpolnjujejo diagnostičnih meril za shizofrenijo oziroma za akutno psihotično motnjo.
Psihotično fazo prodroma lahko razdelimo tudi na fazo nepolno izraženih pozitivnih simptomov (angl. attenuated positive symptoms – APS) in na naslednjo fazo kratkotrajnih, omejenih in občasnih psihotičnih simptomov (angl. brief limited intermittent psychotic symptoms – BLIPS).
Za APS je značilna prisotnost enega ali več podpražnih pozitivnih simptomov, ki po intenzivnosti niso docela psihotični:
· nenavadne miselne vsebine (blodnjave ideje),
· sumničavost (preganjavica),
· ekspanzivnost,
· zaznavne anomalije,
· vsebinska dezorganiziranost.
Ti simptomi morajo biti prisotni vsaj enkrat na teden in so se začeli ali poglobili v zadnjem letu dni.
Prodromalni fazi sledi akutna faza, v kateri pacient ne more logično razmišljati, včasih tudi v celoti izgubi občutek, kdo je on sam in kdo so drugi. V tem obdobju ga obvladujejo značilni simptomi, kot so neorganizirano razmišljanje, včasih tudi nepovezan govor in pisanje. Njegove misli so nejasne, nepovezane in neorganizirane, zato jih težko razberemo in razumemo.
Pri paranoidni obliki shizofrenije, ki je najpogostejša, pacient vsepovsod vidi strahove. Pahnjen je v psihotični svet halucinacij in blodenj, ki so večinoma preganjalnega in nanašalnega tipa. Pacient je prepričan, da ga drugi preganjajo, mu sledijo, ga opazujejo, da mu želijo škodovati ali da ga življenjsko ogrožajo, lahko se mu tudi dozdeva, da se dogodki iz okolja nanašajo nanj.
Precej redkejša je katatonska oblika shizofrenije, pri kateri nastopijo motnje gibanja (bolnik dolgo vztraja v določeni telesni drži, lahko pa je tudi zelo vznemirjen, brez obstanka).
Aktivni fazi sledi rezidualna faza, v kateri nekateri simptomi izgubijo ostrino in bolniku ne povzročajo več pomembnih težav. Na drugi strani pa mu več težav povzročajo negativni simptomi in morebitni kognitivni upad. Pri bolniku lahko nenadoma nastopijo velike težave pri učenju, težko si zapomni nove stvari in ima težave s koncentracijo, je socialno izoliran, čustveno odmaknjen, brez volje in motivacije. V času rezidualne faze lahko bolezen vnovič izbruhne z vsemi svojimi simptomi.
Psihoza navadno poteka v ciklih oziroma zagonih: stanje se poslabša, nato vnovič izboljša. Obdobja odsotnosti simptomov ali njihove manjše moči se izmenjujejo z obdobji aktivne faze bolezni oziroma hudih izbruhov simptomov. Frekvenco zagonov je težko napovedati oziroma predvideti. Vmes so tudi obdobja, ko se zdi bolnik povsem zdrav. Vnovične izbruhe shizofrenije neredko spodbudi stres ali zloraba psihoaktivnih snovi.
Bolezen se navadno pokaže v obdobju odraščanja. Moški najpogosteje obolevajo med 15. in 25. letom, ženske pa med 25. in 35. letom. Razlogi za poznejše obolevanje žensk še niso povsem jasni. Prvi pojav bolezni po 40. letu je redek, še veliko redkeje pa bolezen nastopi že v otroštvu.
Simptomi psihoze prizadenejo vsa področja človekove duševnosti: zaznavanje, mišljenje, čustvovanje, spoznavanje in vedenje. Simptome shizofrenije delimo na pozitivne in negativne (deficitarne).
Pozitivni simptomi so tisti, ki jih osebe brez motnje ne kažejo, so pa značilni za osebe s shizofrenijo. Mednje sodijo blodnje, halucinacije ter neurejenost misli in govora.
O negativnih simptomih govorimo takrat, ko gre za primanjkljaj na področju čustvenih odzivov ali drugih miselnih procesov. Kakovost bolnikovega življenja in njegovo sposobnost normalnega delovanja bolj poslabšajo negativni kot pa pozitivni simptomi.
Blodnje so zmotne miselne konstrukcije, sklepi ali ocene resničnosti, ki se jih bolnik trdno oklepa in verjame vanje. Ne ozira se na to, kaj misli večina ljudi in ne upošteva očitnih dokazov o nasprotnem. Med blodnje ne sodijo prepričanja, ki so v bolnikovem kulturnem okolju splošno sprejeta (denimo verska prepričanja).
Najpogostejše vsebine blodenj pri shizofreniji:
· preganjalne blodnje (»Opazujejo me.«),
· blodnje nadziranja (»Moja čustva nadzirajo od zunaj.«),
· odtegovanje misli (»Neznanci, ki jih srečujem na ulici, mi odtegujejo misli.«),
· vsiljevanje misli (»Te misli so mi vsilili, niso moje!«),
· oddajanje misli (»Vsi vedo, kaj mislim.«),
· morbidno ljubosumje (»Žena me vara z vsemi, tudi s sosedom in s prijatelji.«),
· erotomanija (»Zanj bi dala življenje. Čeprav drugim ne prizna, da se poznava, vem, da me ljubi.«).
Blodnjave zmotne identifikacije:
· Capgrasov sindrom (»Podobna je moji sestri, vendar to ni ona!«),
· Fregolijev sindrom (»Ti si moja sestra [govori tujcu], ne pretvarjaj se, da nisi!«),
· grandiozne blodnje (»Jaz sem Napoleon!«),
· verske blodnje (»Jaz sem Devica Marija, stiki z moškimi me ne zanimajo.«).
Halucinacija je motnja zaznavanja. To je senzorično doživetje, ki ne nastane kot posledica zunanjih dražljajev (v nasprotju z iluzijo, pri kateri gre za napačno razlago dražljaja). Poznamo slušne, vidne, somatske in taktilne halucinacije ter halucinacije vonja in okusa. Pri shizofreniji so najpogostejše slušne halucinacije (50 %); navadno gre za jasne glasove določljivega spola (prisluhi). Pogosto nastopijo tudi vidne halucinacije ali prividi (15 %) in taktilne halucinacije (5 %). Halucinacije se pojavijo v času psihotičnih epizod.
Neorganizirano mišljenje pomeni, da si misli ne sledijo v logičnem zaporedju, pač pa je zveza med njimi šibka ali pa je sploh ni. Kaže se lahko kot pretirano poročanje o nepomembnih podrobnostih; nekateri bolniki čez čas vendarle pridejo do bistva, drugi sploh ne. Pri odgovarjanju na vprašanja je opaziti fazo latence, bolniki olepšujejo odgovore in se posvečajo nepomembnim podrobnostim. Asociativni tok je prekinjen in poln preskokov, ki jim ni mogoče slediti po logični poti. Prihaja tudi do nenadnih ustavitev miselnega toka, ki jih pacienti ne znajo razložiti, niti ne poznajo njihovega izvora. Pogosto uporabljajo tudi neologizme (besede ali besedne zveze, ki niso v običajni rabi).
Negativni simptomi psihoze so socialni umik, neustrezno in plitvo čustvovanje, ravnodušnost in pasivnost. Pacient je zaprt vase, umaknjen, brez sleherne volje, pobude ali motivacije, socialno izoliran. Izgubi zanimanje za dogajanje okrog sebe. Čustvuje neustrezno ali plitvo. Bolnik utegne govoriti z monotonim glasom (brez čustvene spremljave), pri sebi ne zazna nobenih čustev. Upad na področju socialnega vedenja obsega tudi opustitev skrbi zase: bolnik je neumit, nepočesan, oblečen v zamazana in neustrezna oblačila. Po prvem obdobju bolezni utegnejo biti negativni simptomi tako za bolnika kot za njegovo družino bolj obremenjujoči kot pozitivni, ki se navadno tudi hitreje ublažijo ali celo izzvenijo.
Najpogostejši negativni simptomi:
· alogija (osiromašen slog in vsebina govora),
· pridušeno čustvovanje (okrnjeno čustveno izražanje),
· anhedonija (nezmožnost uživanja),
· asocialnost (pomanjkanje zanimanja za socialne stike),
· brezvoljnost (pomanjkanje motivacije),
· apatija (splošno pomanjkanje zanimanja),
Raziskave so pokazale, da pri pacientih s shizofrenijo kognitivni primanjkljaji nastopijo hkrati s psihotičnimi simptomi, lahko pa se pojavijo tudi predtem. Do primanjkljajev pride na področju izvršilnih funkcij, še posebno pogoste so motnje delovnega spomina, slabša koncentracija in težave pri učenju. Pri testiranju otrok z zgodnjo pojavnostjo shizofrenije so opazili težave pri opravljanju nalog, ki zahtevajo večjo koncentracijo, ohranjanje pozornosti in hitro procesiranje informacij.
Čustvena izraznost je zmanjšana ali neustrezna. Bolnikovo čustvovanje je togo in pogosto neskladno s situacijo. Kaže se s togo obrazno mimiko, slabim očesnim stikom in z upočasnjenim govorom. Včasih se bolnik smeji ob neustreznih situacijah ali se hihita brez slehernega razloga. Nastopi lahko tudi izrazita depresivnost.
Kot rečeno, je ena od najtežjih značilnosti psihoze to, da bolnik ne verjame, da je bolan. Občutki, misli, glasovi, vse to se mu zdi resnično, vse se mu »resnično dogaja«, zato težko verjame ljudem, ki mu govorijo, da gre za bolezen. Temu pojavu pravimo nekritičnost do bolezni. Zaradi nekritičnosti lahko bolnika s psihozo pripeljejo in sprejmejo v bolnišnico tudi brez njegove privolitve, proti njegovi volji. Šele takrat, ko zdravila dosežejo, da nima več blodenj in halucinacij, lahko spozna, da je imel psihozo in da je bilo zdravljenje potrebno. Nekritičnost je tudi razlog, da bolniki s psihozo pogosto opustijo jemanje zdravil, čeprav jim je zdravnik svetoval, naj jih uživajo redno.
Najpogostejša pridružena motnja je zloraba psihoaktivnih snovi (alkohol, droge), do katere pride pri vsakem drugem pacientu. Veliko bolnikov s shizofrenijo za lajšanje simptomov pogosto posega po drogah in alkoholu. Tudi odstotek kadilcev je večji kot pri splošni populaciji. Podobno pogosta je soobolevnost z depresivno motnjo in anksiozno motnjo, 15 odstotkov pacientov s shizofrenijo ima panično motnjo, tretjina posttravmatsko stresno motnjo, četrtina pa obsesivno kompulzivno motnjo. Zelo visoka je tudi soobolevnost z mejnimi osebnostnimi motnjami.
Diagnoze shizofrenija ne postavimo, če ima pacient izrazite depresivne ali manične simptome, enako velja v primerih, ko ni očitno, da so shizofrenski simptomi predhodnica čustvenih motenj. Te diagnoze ne uporabljamo, kadar je opaziti razvidne znake možganske bolezni, prav tako ne v času intoksikacije z drogo ali odtegnitvene krize.
Psihotične simptome je opaziti pri številnih drugih duševnih motnjah, denimo pri bipolarni motnji, mejni osebnostni motnji, pri zastrupitvi z drogami, ob odtegnitvi nekaterih zdravil, pa tudi pri nekaterih organskih boleznih (demenca, Huntingtonova bolezen, možganska kap, delirij …). Blodnje (nebizarne) je opaziti tudi pri trajni blodnjavi motnji, umikanje iz družbe pa pri socialni anksioznosti in nekaterih osebnostnih motnjah. Včasih je težko razlikovati med obsesijami, do katerih pride pri obsesivno kompulzivni motnji, in blodnjami pri shizofreniji.
Testirajte se:
Velja, da psihotična motnja prizadene od 1 do 2 odstotka vseh ljudi. Bolezen se pojavlja pri obeh spolih, v vseh rasnih in etničnih skupinah ter neodvisno od socialnega statusa. Nekoliko pogostejša je pri moških (1,5 : 1).
· dednost: povečano tveganje v primeru, da ima to bolezen kateri od bližnjih sorodnikov,
· zapleti med nosečnostjo in ob rojstvu,
· zloraba drog,
· psihosocialni dejavniki (odnosi v družini).
Dokončnega odgovora na vprašanje, kaj je vzrok za psihotične motnje, še ne poznamo. Najverjetneje gre za preplet več notranjih in zunanjih dejavnikov. Dejavniki, ki prispevajo, da je oseba dovzetnejša za nastanek psihoze, so dednost, poškodbe možganov pred in ob rojstvu ter okužbe v zgodnjem obdobju življenja.
Dejavniki, ki lahko sprožijo nastanek psihoze, so stres, velike življenjske obremenitve, neprijetni dogodki v okolju, izgube (smrt v družini, razpad zveze, izguba delovnega mesta) in jemanje prepovedanih drog.
Psihoza ni dedna bolezen, vendar se v nekaterih družinah pojavlja pogosteje. Možnost za nastanek bolezni je večja, če jo ima kateri od staršev (ali oba), vendar to nikakor ne pomeni, da bodo zboleli tudi potomci. Ocene dednosti se med seboj razlikujejo, saj je težko razlikovati med učinki genetskih dejavnikov in učinki okolja.
Dednost pomeni tveganje v primeru bližnjega sorodstva s prizadeto osebo. Pri enojajčnih dvojčkih je tveganje večje (40 %), če se shizofrenija pojavi pri enem od njiju. Tveganje je večje v primeru, da sta prizadeta oba starša (približno 50 %), kot če se bolezen pojavi pri enem od staršev (13 %).
V nastanek bolezni so verjetno vpleteni številni geni; vsak od njih vpliva le malo, pot njihovega prenosa in način izražanja pa sta neznana. Zdi se tudi, da se genetski vzroki za shizofrenijo in bipolarno motnjo prekrivajo.
Natančen vzrok shizofrenije še ni znan, vendar jo povezujejo s komaj opaznimi razlikami v strukturi možganov (v 40 do 50 odstotkih primerov) in s kemijo možganov v obdobju akutnih psihotičnih stanj. Raziskave, opravljene na osnovi nevropsiholoških testov in slikovnih preiskav (fMRI, PET), s katerimi so raziskovali funkcionalne razlike v delovanju možganov, so pokazale, da so razlike najpogostejše na območju čelnih režnjev, hipokampusa in senčnih režnjev.
Znanstveniki poročajo tudi o zmanjšanju prostornine možganov na območju frontalnega in senčnih režnjev, ki pa je manjše kot pri Alzheimerjevi bolezni. Ker gre za spremembe v nevronskem omrežju, obstaja alternativna hipoteza, po kateri je treba shizofrenijo razumeti kot zbirko motenj, nastalih med razvojem možganov. Tudi poškodbam možganov po hujših travmah utegne slediti razvoj psihoze.
Precej podatkov govori o neravnovesju nekaterih kemičnih snovi v možganih (prenašalci informacij med živčnimi celicami ali nevrotransmiterji). Znanstveniki so posebno pozornost namenili raziskovanju delovanja nevrotransmiterja dopamina. Po dopaminski hipotezi naj bi bil vzrok za pozitivne simptome shizofrenije pretirana aktivacija nekaterih receptorjev, vendar ta hipoteza še ni enoznačno dokazana. Preiskujejo tudi nevrotransmiter glutamat in zmanjšano funkcijo njegovega receptorja pri shizofreniji. Glutamat lahko vpliva na delovanje dopamina, oba nevrotransmiterja pa sta vpletena v shizofrenijo. Znanstveniki raziskujejo tudi vlogo serotonina.
Čeprav strokovnjaki menijo, da ni neposredne povezave med vzgojo in shizofrenijo, klinične izkušnje kažejo, da so disfunkcionalni odnosi v družini, pretirana čustvena ekspresija (zlasti pretirana kritičnost staršev), sovražnost in pretiran nadzor povezani z razvojem in s potekom bolezni pri osebah, ki so genetsko ranljivejše, čeprav vzročno-posledična povezava še ni dokončno dokazana. Ugotovili so tudi vzročno povezavo med zlorabo v otroštvu in psihozami (predvsem halucinacijami) v odraslosti, vendar je zaradi metodoloških pomanjkljivosti še ni mogoče z gotovostjo potrditi.
Raziskave so pokazale, da so pacienti s shizofrenijo čustveno labilnejši, bolj zaprti vase in manj vestni kot pripadniki povprečne populacije. Pri njih je opaziti tudi višjo anhedonijo, manj pozitivne navezanosti ter več težav v odnosih z vrstniki in osebami nasprotnega spola. Tudi pri osebah, ki se šibkeje zaznavajo in ki težje čustveno razlikujejo med sabo in starši, obstaja večje tveganje za razvoj shizofrenije. Možnost za okrevanje se poveča, če pacient razvije večje samozaupanje in v odnosu s starši zgradi trdnejše psihološke meje.
Nedavne ugotovitve kažejo, da se številni posamezniki s shizofrenijo kljub otopelemu videzu čustveno odzivajo, še posebno na stresne in negativne dražljaje; tovrstna občutljivost lahko pri osebi povzroči ranljivost za simptome ali motnjo.
Že dolgo se govori o povezavi med zapleti med nosečnostjo in ob rojstvu ter večjim tveganjem za nastanek shizofrenije, vendar so dokazi o tem mešani. Raziskave zgodnje shizofrenije pri otrocih so pokazale večjo možnost za nastanek shizofrenije, če ob rojstvu pride do zapletov (hipoksija …). Obstaja tudi možnost, da so zapleti ob rojstvu prej posledica kot pa vzrok za nenormalen nevrološki razvoj. To naj bi podpirali izsledki raziskave, po kateri naj bi imeli ljudje s shizofrenijo ob rojstvu manjšo glavo kot kontrolna skupina. Pri tem gre najverjetneje za posledice genetskih defektov, virusnih okužb v maternici, podhranjenosti … Virusne okužbe v zgodnji nosečnosti in stradanje matere so dejavniki tveganja za razvoj te motnje, saj oboje vpliva na razvoj zarodkovih možganov.
Pomemben dejavnik tveganja pri genetsko ranljivejših ljudeh je tudi uporaba drog (marihuana, LSD, amfetamini, kokain …), zlasti v obdobju, ko se možgani še razvijajo.
Med dejavnike, ki jih povezujejo z razvojem shizofrenije, spada tudi bivalno okolje. Življenje v urbanem okolju, tako v otroštvu kot v odrasli dobi, podvoji tveganje za nastanek shizofrenije. Med pomembne dejavnike spadajo še socialna osamitev, rasna diskriminacija, družinske težave, brezposelnost in slabe stanovanjske razmere. Tudi hud stres in velika življenjska sprememba je lahko sprožilni dejavnik za razvoj psihotičnosti pri osebi, ki je dedno nagnjena k tej bolezni.
Psihološke teorije psihotičnih motenj govorijo o tem, da med poglavitne razloge za nastanek psihoze spada motnja v doživljanju »sebe« kot ločenega od okolja, da so torej meje med »jazom« in okolico bolj ali manj nekonsistentne. Z razlogi za nastanek takšnih stanj se ukvarja več teorij, med katerimi sta v ospredju dve.
Prva predvideva, da je razlog za nastanek psihoze zgodnji duševni konflikt ter posledična regresija ego in superego funkcij. Blodnje naj bi bile posledica mehanizmov zanikanja ali nasprotovanja ter projekcije potisnjenih nesprejemljivih impulzov, ki uidejo iz nezavednega v zavestno.
Druga je tako imenovana šola ego deficita, ki razlog za nastanek psihoze vidi v deficitu osebnosti (ega), ki ni sposobna vzpostaviti ali ohraniti ponotranjenih objektnih odnosov (odnosi s pomembnimi osebami); posledica tega so motnje v doživljanju samopodobe in odnosov z drugimi. Pri psihozah so meje jaza lomljive ali jih sploh ni. Prihaja do drobljenja ali zlivanja nerazmejenih predstav o sebi oziroma o drugih ter do projekcij in introjekcij. Klinično se ta problematika kaže pri enem od glavnih simptomov shizofrenije, ko bolnik ni zmožen razlikovanja med lastnimi in vsiljenimi mislimi oziroma te postanejo glasovi.
Klinična opazovanja kažejo, da paranoidni bolniki v odnosih z drugimi izražajo pomanjkljivo zaupanje. To nezaupanje naj bi bilo povezano s sovražnim okoljem v bolnikovi primarni družini, z materjo, ki pretirano nadzira, in z odmaknjenim ali sadističnim očetom. Pri blodnjavih motnjah so v ospredju predvsem naslednji obrambni mehanizmi: obrat v nasprotje, zanikanje in projekcija. Ker jeza in sovražnost paciente povsem obvladujeta in ker so se nesposobni soočiti s posledicami, svojo zamero in jezo projicirajo v druge ter se tako zavarujejo pred spoznanjem o nesprejemljivih impulzih v sebi.
Somatske blodnje lahko psihodinamsko razložimo kot regresivni umik v otroško narcistično stanje, v katerem pacient svoje čustvene investicije umakne od drugih ljudi in jih fiksira na svoj telesni jaz. Pri erotičnih blodnjah lahko ljubezen razumemo kot projekcijo narcistične ljubezni, ki jo pacient uporabi kot obrambo pred šibkim samospoštovanjem in hudimi narcističnimi travmami iz otroštva. Grandiozne blodnje so morda regresija na stopnjo vsemogočnosti zgodnjega otroštva.
Za uspešnejše obvladovanje motnje je pomembno dejavno sodelovanje pacienta:
· Pomembno je spoznati znake, potek in zdravljenje bolezni. Pacient mora vedeti, kdaj nastopijo znaki, da lahko pravočasno poišče zdravniško pomoč.
· Izogibati se je treba samovoljnemu prekinjanju zdravljenja. Če ima pacient občutek, da mu zdravila ne pomagajo ali da imajo neželene učinke, mora s tem seznaniti zdravnika.
· Pacient naj se vključi v skupino za samopomoč.
· Izredno pomembna je tudi podpora družine in prijateljev.
Več o tem si preberite v poglavju Samopomoč.
Ker gre za zelo resno motnjo v delovanju možganov, so vse metode samopomoči le podpora nujno potrebnemu zdravljenju z zdravili.
Znaki, kot so zapiranje vase, oteženo učenje in prisluhi, še ne pomenijo nujno shizofrenije, toda če trajajo dalj časa, je dobro poiskati strokovno pomoč. Začetek te motnje je mogoče zlahka spregledati, saj se najpogosteje začne v adolescenci, ko so spremembe čustvovanja in vedenja tudi sicer pogoste.
Bolezen se večinoma začne prikrito, z neznačilnimi znaki, ki jih celo strokovnjaki utegnejo sprva zamenjati z znaki, značilnimi za večino najstnikov: popuščanje pri šolskih in domačih obveznostih, zožitev vsakodnevnih dejavnosti, zapiranje vase … Opazno je izogibanje družbi, mladostnik raje ostaja doma, razmišlja ... Seveda ti znaki še ne pomenijo duševne motnje, toda če trajajo dalj časa (več mesecev), je prav, da mladostnik poišče pomoč pri zdravniku ali psihiatru. Raziskave dokazujejo, da zgodnje zdravljenje teh neznačilnih simptomov zmanjša možnost poznejšega razvoja shizofrenije. Jemanje ustreznih zdravil (tudi v majhnih odmerkih) pogosto prepreči razvoj bolezni. Ker bolniki sodobna zdravila znatno lažje prenašajo, ni razloga, da bi ob prvih znakih shizofrenije odlašali z zdravljenjem. Pomembno je, da začnemo bolezen zdraviti, še preden se v celoti razvije.
Zdravniška pomoč je nujna tudi zato, ker je s shizofrenijo povezana nadpovprečna stopnja samomorilnosti. Od 20 do 40 odstotkov pacientov s to boleznijo vsaj enkrat poskuša narediti samomor. Bolj ogroženi so moški, zlasti tisti, ki so poleg tega depresivni, ter tisti z visokim inteligenčnim količnikom.
Za postavitev diagnoze shizofrenija morata biti vsaj mesec dni ali več prisotna najmanj dva od naslednjih značilnih simptomov:
· blodnje,
· halucinacije,
· dezorganizirano govorjenje (miselna disociiranost, miselna zapora …),
· dezorganizirano ali katatonsko vedenje,
· negativna simptomatika pri čustvovanju in motivaciji.
(Opomba: pri prvem kriteriju zadošča že en bolezenski znak, enako velja, če so blodnje bizarne oziroma značilno shizofrenske ali če so halucinacije značilno shizofrenske.)
Bolnik je že vse od nastopa bolezni pretežno prizadet na enem ali več življenjskih področjih (delo, medosebni odnosi, skrb zase …). Raven funkcioniranja na teh področjih je v primerjavi s časom pred boleznijo opazno znižana. Nepretrgani znaki motnje morajo trajati najmanj šest mesecev. V tem obdobju morajo biti prisotni še simptomi aktivne faze, ki se kažejo vsaj mesec dni (ali manj, če je zdravljenje uspešno), lahko pa tudi prodromalni in rezidualni znaki – bodisi kot zgolj negativna simptomatika bodisi kot manj izraziti glavni znaki bolezni.
Na osnovi temeljite analize naštetega zdravnik postavi diagnozo in se odloči za primerno zdravljenje.
Temelj zdravljenja shizofrenije je farmakološko zdravljenje. Zdravila lahko povzročijo resda redke, vendar resne neželene učinke, zato utegnejo bolniki s shizofrenijo zavračati tovrstno zdravljenje. Med najpogosteje predpisovana zdravila spadajo antipsihotiki, ki učinkujejo dopinergično in serotogenično. Delimo jih na starejše ali klasične in novejše ali atipične.
Ko s farmakološkim zdravljenjem stabiliziramo simptome, kot pomemben del podpornega zdravljenja nastopijo psihosocialni ukrepi:
Individualna ali skupinska terapija pomaga ugotavljati vzroke psihoze. Poleg tega se bolnik uči spoprijemati z boleznijo, predvsem tako, da začne prepoznavati zgodnje znake relapsa.
Trening socialnih veščin je namenjen temu, da bolnik pridobi in nadgradi svoje komunikacijske veščine. Sem spada tudi družinska terapija, pri kateri člani bolnikove najožje družine dobijo podporo in ustrezna znanja, kako ravnati s psihotičnim bližnjim.
Socialna reintegracija (socialna pomoč) pacientu je namenjena temu, da pridobi in obdrži delo, ki je zanj primerno in zanimivo.
Če je psihoza organskega izvora, je treba zdraviti tudi osnovno bolezen.
Psihoze zahtevajo dolgotrajno, včasih tudi vseživljenjsko zdravljenje, četudi simptomi izzvenijo. Ob prvem nastopu psihoze je navadno sprva potrebno zdravljenje v bolnišnici, saj je treba postaviti pravo diagnozo ter opraviti nekatere preiskave, ki so potrebne za izključitev morebitnih drugih bolezni. Pozneje se večina bolnikov uspešno zdravi ambulantno. Zdravljenje prve epizode shizofrenije naj bi trajalo neprekinjeno vsaj dve leti, če nastopi druga epizoda, pa je priporočena dolžina zdravljenja pet let. Če je vnovičnih zagonov bolezni več, ni priporočene časovne omejitve zdravljenja; njegovo trajanje je odvisno od posameznikovega stanja.
Bolniki pogosto opustijo zdravljenje, saj se bolezen ob ustreznem zdravljenju povsem umiri, zaradi česar menijo, da so povsem zdravi. Toda bolezen se pogosto ponovi, zato je treba zdravljenje jemati resno in z zdravili ne prenehati na lastno pest. Ena od raziskav je pokazala, da se je pri 60 do 80 odstotkih bolnikov, ki so prehitro opustili jemanje zdravil, bolezen ponovila že v prvem letu po končanem zdravljenju. Pri tistih, ki so zdravila jemali dlje kot leto dni po zdravljenju, se je bolezen povrnila samo v 10 odstotkih primerov. Znaki poslabšanja so živčna napetost, ki je prej ni bilo, nesproščenost in nenaden pojav nespečnosti. Ob teh znakih je treba čim prej obiskati zdravnika.
Zdravljenje shizofrenije je v zadnjih desetletjih in zlasti v zadnjih letih zelo napredovalo. Ocenjujejo, da se uspešno pozdravi tretjina, po nekaterih virih celo polovica bolnikov, ki so doživeli prvo epizodo bolezni. Te osebe ustrezno funkcionirajo – hodijo v službo, si zasnujejo družino … Bolezen je bila le izkušnja več v njihovem življenju. Druga tretjina obolelih se ob ustreznem zdravljenju nauči živeti s svojo boleznijo. Potrebujejo nekoliko več podpore, predvsem svoje družine. Zaradi bolezni utegnejo imeti občasne manjše težave, vendar jih ne onemogoča. V vsakdanjem življenju so povsem samostojni. Približno desetina bolnikov se nikoli ne pozdravi: bolezen v hujši obliki pri njih tudi ostane.