Opis psihotične motnje

Psihoza v najširšem smislu pomeni izgubo stika z resničnostjo. Pri shizofreniji pride do izgube stika z resničnostjo zaradi nepovezanosti med posameznimi deli duševnosti (fragmentacija).

Ena najtežjih značilnosti psihoze je, da bolnik ne verjame, da je bolan. Občutki, misli, glasovi, vse se mu zdi realno, vse se mu “res dogaja”. Zato težko verjame tistim, ki mu govorijo, da gre za bolezen. Temu pojavu pravimo nekritičnost do bolezni.

Psihoz je več vrst:

• shizofrenija

• paranoja

• psihoze zaradi uživanja škodljivih snovi (npr. alkohola, marihuane)

• psihoze po poškodbi glave

• psihoza v okviru demence

Simptome psihotičnih motenj delimo na:

Pozitivne:

Oboleli je pahnjen v psihotičen svet halucinacij in blodenj. Prepričan je, da ga drugi preganjajo, mu sledijo, ga opazujejo in mu želijo škodovati, da ga življenjsko ogrožajo. Strahove vidi vsepovsod. Opazimo so nenavadnosti v govoru in pisanju, misli so nejasne, nepovezane, neorganizirane, težko jih razberemo in razumemo.

Negativne:

Bolnik je zaprt vase, umaknjen, povsem brez volje, pobud ali motivacije in socialno izoliran. Izgubi zanimanje za dogajanje okoli sebe. Čustvuje neustrezno ali plitko. Upad socialnega vedenja pomeni zanemarjanje skrbi zase, bolnik je nepočesan, neumit, v zamazanih in neustreznih oblačilih.

Kognitivne (spoznavne):

Bolnik ima predvsem motnje delovnega spomina, njegova sposobnost koncentracije je zmanjšana, težje se uči.

Afektivne(čustvene);

Čustvena izraznost je zmanjšana ali neustrezna. Bolnikovo čustvovanje je togo in pogosto neprimerno glede na posamezne situacije. Odraža se z nespremenjeno obrazno mimiko, slabim očesnim stikom, upočasnjenim govorom. Lahko se smeje ob neustreznih situacijah ali hihita brez razloga. Izrazita je lahko depresivnost.

Dokončnega odgovora na vprašanje, kaj je vzrok za psihotične motnje, ne poznamo. Najverjetneje gre za prepletanje več dejavnikov, notranjih in zunanjih. Dejavniki, ki napravijo osebo bolj dovzetno za nastanek psihoze so dednost, poškodbe možganov pred in ob rojstvu ter okužbe v zgodnjem obdobju življenja.

Dejavniki, ki lahko sprožijo nastanek psihoze pa so stres, obremenitve, ki jih prinese življenje, različni neprijetni dogodki v okolju, izgube (smrt v družini, razpad zveze, izguba delovnega mesta) ali jemanje prepovedanih drog.

Psihološke teorije psihotičnih motenj govorijo o tem, da je med poglavitnimi razlogi nastanka psihoze motnja v doživljanju »sebe« kot omejenega od okolja, torej da so meje med »jazom« in okolico bolj ali manj nekonsistentne.

Z razlogi za nastanek takšnega stanja se ukvarja več teorij, med katerimi sta nekako v ospredju dve. Prva predvideva, da je razlog za nastanek psihoze zgodnji psihični konflikt ter posledična regresija ego in superego funkcij. Druga je t.i. šola ego deficita, ki vidi razlog za nastanek psihoze v deficitu osebnosti (ega), ki ni sposobna vzpostaviti ali zadržati ponotranjenih objektnih odnosov (odnosov s pomembnimi osebami), posledica česar so motnje v doživljanju samopodobe in odnosa z osebami.

Pri psihozah so meje jaza lomljive ali jih sploh ni. Dogajajo se fragmentacije, zlivanja nerazmejenih predstav o sebi oziroma o drugih, projekcije, introjekcije. Klinično se ta problematika kaže pri enem glavnih simptomov shizofrenije, ko bolnik ni zmožen razlikovati med lastnimi in vsiljenimi mislimi, oziroma te postanejo misli glasovi.

Bolezen se pojavlja pri obeh spolih in pri vseh rasnih in etničnih skupinah ter neodvisno od socialnega statusa. Navadno se začne že pri mladih v obdobju odraščanja. Pri moških je vrh zbolevanja med 15. in 25. letom, pri ženskah pa med 25. in 35. letom. Razlogi za kasnejše zbolevanje žensk niso povsem znani. Prvi pojav bolezni po 40. letu je redek.

Psihoza ni dedna bolezen, se pa v nekaterih družinah pojavlja pogosteje. Možnost, da se bo pojavila, je večja, če jo ima eden od staršev (ali oba), nikakor pa to ne pomeni, da bodo zboleli tudi potomci.

Ocenjujejo, da ima psihotično motnjo okoli 1 - 2% vseh ljudi.

Psihoze so kronično stanje, ki zahtevajo dolgotrajno, največkrat pa vseživljenjsko zdravljenje, tudi če simptomi izzvenijo. Zdravljenje z zdravili, psihosocialnimi terapijami in psihoterapijo lahko pomagajo upravljati stanje.

Testirajte se:
PSIHOTIČNA MOTNJA